Zločinski kapital

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolni eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sobota, 23. junija

Z Andrejem sva noč prespala na zasilnih ležiščih pod milim nebom. (Na Tininem in Bojanovem »posestvu« v kampu, se razume.) Opazovala sva umetne satelite, milijone zvezd in utrinke. Teh je bilo nenavadno veliko in ob vsakem, ki sem ga opazila, sem si zaželela zdravja, življenja. V potrošniški družbi, ki je ljudem nekako vsiljena od zunaj, je pravi čudež, kako se v času bolezni tisoč želja zreducira na eno samo: živeti. In v mojem primeru je beseda ozdraveti sinonim za besedo živeti.

Tam, kjer sva včeraj zvečer zaspala, sva se danes zjutraj zbudila, pomeni pod milim nebom. Le da je bilo nebo zdaj sinje modro in obsijano s soncem. Tudi tokrat so nama veverice na glavo metale storže. Pomislim, narava je tako popolna in čudovita, da ne more biti naključje prapokov ali kaj vem kakšnega dogodka, da ne rečem čudeža; narava je tako čudovita, da je ni mogel ustvariti nihče drug kot Vsemogočni, kot neko vsemogočno in popolno Stvarstvo, nihče drug, kot vrhovni Um. Pomislim na zločin, ki ga lastniki kapitala, teh pet odstotkov človekove vrste, izvajajo nad naravo, ali - če je komu prav ali ne - nad Vsemogočnim, nad Stvarstvom, nad vrhovnim Umom, z eno besedo, nad Bogom. (Mimogrede in neobvezno: če pri tem mojem razmišljanju nekdo pomisli oziroma posumi, da sem fanatična klerikalka ali celo svetohlinska ženska, po »domače« tercijalka, je v generalni zmoti.) Zločinski kapital mori z enako silo čebele in ljudi. Nihče ni neodporen ali celo nedotakljiv. Niti lastniki kapitala ne. Kar je svojevrsten paradoks oziroma kazen Božja.

Jutro, ki se je začelo s soncem, je dalo mojemu telesu polno energije. Potem pa je začela ta energija počasi, a vztrajno plahneti. Kajpada ne gre za nič drugega kot za odziv kemikalij, ki so mi jih v četrtek po žili spustili v telo. Opoldne že ležim v viseči mreži in mi ni niti za govorjenje niti za spanje niti za hrano niti za nič. Kratko malo ležim v mreži in buljim v nebo. Mimo pride zdaj eden zdaj drugi, nihče pa po naključju. Luka (petnajst let): »Babi, a te kaj boli. Babi, a boš jedla? Babi, a boš sok?« Julija (sedem let): »Babi moja, a te zmasiram?« In se nežno stisne ki meni. Tina: »Mami, povej, kaj lahko naredim zate?« Bojan (po moško preplašeno): »Marjeta, a bo šlo? Te kaj boli?« Andrej me, prav tako po moško, samo gleda in boža. Mami pa si sploh ne upa zraven. Jaz vsakemu posebej: »Ne, ne in še stokrat ne: nič me ne boli in – pravzaprav – nič mi ni. Samo za odziv na kemoterapijo gre in ta odziv je natanko takšen, kot so mi ga na Golniku opisali oziroma na kakršnega so me pripravili.«

Kljub popolni apatiji zberem popoldne moč in voljo, se oblečem v kopalke in se odpravim plavat. Čestitam sama sebi, saj sem zbrala vso moč oziroma vso voljo in plavala celih trideset minut. To je zame pravzaprav rekordno. (Se nadaljuje.)