Proti jutrišnjemu dnevu

Zgodba o Olgi, ki je še zmeraj tujka v lastnem domu

Ded se je še bolj zaprl vase, nepremično je sedel v kamri, v temi, in za nikogar več se ni zmenil. Babica je jokala in ga prosila, naj ji pomaga pri delu, a on je le zamahnil z roko, da se tako ali tako ne splača. Večino živine so tako morali oddati vojaščini, pa ni važno, katera je potrkala na vrata. Vsak od njih je samo jemal, tako je bilo.

»Moja mama, ki je sanjala, da bo nekoč zdravnica, se je morala vdati v usodo. Kljub temu da ji je bilo takrat komaj šestnajst let, je garala od jutra do večera, da je lahko preživljala sebe in starša. Na srečo se ni nalezla dedkovega strahu, tako da se ni tresla kot šiba na vodi, ko so sredi noči prihajali vojaki, da se ob peči malo pogrejejo,« je Olga nizala spomine na dogodke.

Zanimalo me je, kako to, da pozna toliko podrobnosti.

»O, to pa je zelo enostavno,« se je nasmehnila.

»Čeprav moja mama ni imela možnosti za študij, je bila zelo razgledana ženska. Zlasti so jo zanimali medčloveški odnosi, psihologija torej. Zmeraj mi je govorila, da s pogovori rešujemo večino problemov. Pa še prav je imela.«

Olga mi pokaže cel sveženj zvezkov, popisanih z drobno pisavo, zelo lično in enakomerno. Njena mama je zapisovala vse, od tega, kdaj so posejali žito, posadili krompir, do tega, kdaj je imela menstruacijo.

»Zvezke je skrbno hranila in jih varovala pred drugimi. Spominjam se, da sem bila še otrok, ko sem jo včasih opazovala, kako je potegnila iz žepa ključ in odprla omaro, ki je bila vzidana v steno. Njena bližina me je pomirjala in prej, preden je napisala nekaj vrstic, sem že spala.«

V povojnem času je bila »ponudba« za ženitev godnih fantov zdesetkana. Dekleta so zelo težko našla sebi primernega. Ampak, da je bilo temu tako, nisem slišala le od Olge, tudi druge sogovornice, s katerimi sem se srečevala v zadnjih dvajsetih letih, so mi pripovedovale podobne zgodbe.

»Moja mama je bila izjemno razgledana in zelo inteligentna ženska. Žal se ji želja po zdravniškem poklicu ni uresničila, v njej pa je zato ostala neka jeza, ki jo je stresala nad vsemi, zlasti nad tistimi, ki niso bili nič krivi. Noben fant, ki jo je prišel prosit za roko, ni bil dovolj dober zanjo. Po svoje jo razumem, saj so bili preprosti in nešolani. Nekoč pa pridejo dedku na ušesa govorice, da se srečuje z nekim mestnim, ki je bil nekakšen pesnik, pa še v časopise je pisal. Menda je v hiši nastal vik in krik, saj je bil Pavle ideološko za maminega očeta popolnoma nesprejemljiv. Vendar sem takrat bila že jaz na poti in nič več se ni moglo spremeniti. Prvič, kar stoji naš rod, je bila pri hiši le civilna poroka in to je deda dokončno strlo. Svoje je naredila še skleroza in še jaz se spominjam, da je mami velikokrat očital, da ima tudi ona krvave roke in da se bo živa cvrla v »večnem ognju«. Ni bilo lahko, saj ata niti ni bil slab človek. Razen, seveda, ko se ga je napil. Takrat pa je razgrajal in vsakič je v hiši razbil vse križe in bohkove kote. Kot otrok sem se skrivala pod pečjo, ko je s kakšnim kolom klestil okoli sebe vse, kar je dosegel. A ko se je streznil, je bil spet pohleven kot ovčka, jemal me je v naročje, me crkljal in vodil s seboj v naravo, kjer me je učil o rožah, o tem, kako prepoznati kakšen veter po tem, kako piha …«

Medtem ko poskušava sok iz lanskih malin, mi Olga pripoveduje tudi o tem, da jo je, malo za šalo, malo za res, naučil mnogih zelo »moških« kletvic, s katerimi se je, potem ko je začela obiskovati osnovno šolo, postavljala pred sošolci.

»Vse, kar je bilo povezano s cerkvijo in bogom, smo pri naši hiši počeli na skrivaj. Brez očetove vednosti so me nesli h krstu, k prvemu obhajilu, k birmi. Bogvaruj, da bi on izvedel za to! In tako se je dogajalo, da sva z mamo zvečer, preden sem zaspala, molili Sveti angel, zjutraj pa sem očetu sedela na kolenih in ko me je vprašal, kdo je največji, sem izstrelila kot iz topa, da Stalin, a kdo je najpogumnejši, pa Tito. Če se nisem obotavljala, je vzel iz žepa kakšen cuker (bonbon) in me z njim kupil. Potem pa se je hvalil pred mamo, da on že ve, kako z otroki.« (Se nadaljuje)