Država treh narodov

Bosna in Hercegovina je država raznolikosti - zanimiva s turističnega, a še vedno pereča s političnega stališča.

Bosna bo letos slovenska, je bilo pogosto slišati od znancev pred letošnjim poletjem in res se je izkazalo, da ta nekdanja jugoslovanska republika, kljub številnim predsodkom in strahu, ki so se napletli ob zadnji vojni, postaja tudi med Slovenci vse bolj priljubljena počitniška destinacija.

Čudovita narava, izredno prijazni ljudje in nižje cene – vse to privablja v raziskovanje starih mest Bosne in Hercegovine, s Sarajevom, Mostarjem, Jajcem in Travnikom na čelu, muslimanske kulture s skrivnostnimi džamijami, pravoslavnih in katoliških samostanov, odlične kulinarike, kjer kraljujejo čevapčiči, bureki, jagnjetina, bosanska kahva in druge poslastice, lepih planin, narodnih parkov in rek ter celo delčka jadranske obale.

V okolici Bihača, glavnega mesta Unsko–sanskega kantona, pa tudi drugod, ga skorajda ni Bosanca ali vsaj družine, ki - kakor radi pravijo sami - ne bi bil nekako povezan s Slovenijo. Starejši so pri nas služili vojsko ali delali, nekateri so tudi po osamosvojitvi v Sloveniji našli delo, mnogi mladi se po vojni, ki jih je pregnala v tujino, niso vrnili nazaj domov, se pa v domače kraje vračajo na dopust. Slovenske registracije so tako na bosanskih cestah tega področja skupaj z nemškimi, avstrijskimi, tudi švedskimi in seveda bosanskimi nekaj povsem običajnega.

 

Pot po območju Republike srbske na severu in v osrednjem delu države že prinese presenečenje, saj se ob navidezni, sicer neuradni meji, kar presenetljivo očitno pojavljajo table – Dobrodošli v Republiki srbski, ki dajejo slutiti na oblikovanje države v državi. Vsi napisi se v hipu spremenijo v cirilico, ki nevešče te pisave pošteno zmedejo, na tu živeče večinsko srbsko prebivalstvo na vsakem večjem križišču opozarjajo tudi srbske zastave.

Muslimani Bošnjaki, Bosanski Srbi in Bosanski Hrvati predvsem v federaciji BiH, ki jo sestavljata Bosna in Hercegovina, ki državo, kakor jo priznava mednarodna skupnost, sestavljata šele skupaj z Republiko srbsko, znova živijo skupaj, tako kot pred vojno, in prijetno vzdušje, ki ga kot obiskovalci lahko dandanes občutimo v BiH, ne daje preveč slutiti, da je območje pod nenehnim političnim pritiskom, ki je zadnji krvav vrhunec doživelo v letih od 1992 do 1995.

Številni spomini in opomini zadnje vojne – zdaj že sloviti sarajevski tunel pod letališko stezo, med vojno porušeni, pred štirimi leti pa znova postavljeni Stari most v Mostarju, prestreljene stavbe in podobno ironično že postajajo turistične zanimivosti vse bolj številnih turistov, ki jih v BiH navdušuje žal – kot se občasno pokaže tudi v zadnjem obdobju - le navidezno sožitje muslimanske, pravoslavne in katoliške tradicije.

Čeprav je nedavno prijetje nekdanjega političnega voditelja Bosanskih Srbov Radovana Karadžiča v prvih dneh v tujini odmevalo celo veliko bolj kot v sami BiH, niti državljani sami, sploh mladi, ki o vojni in politični situaciji ne želijo govoriti, nekako ne verjamejo, da ima njihova država prihodnost. V razgovoru z njimi se namreč izkaže, da imajo mnogi velike težave z zaposlitvijo in posledično tudi apatičnostjo. K očitnemu pomanjkanju patriotizma pripomore tudi specifična politična ureditev po daytonskem sporazumu, po kateri imajo enakopravnega predstavnika v predsedstvu BiH vsi trije narodi. A dokler imamo mir, naj bo tako, pravijo.