Proti jutrišnjemu dnevu

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. avgust 2008 / 06:00

Zgodba o Olgi, ki je še zmeraj tujka v lastnem domu

Dan je bil eden tistih, ki nekako ne sodi v poletje. Pihalo je, megle so se vlekle do tal in v zraku je bilo čutiti elektriko. Ves čas vožnje me je bilo strah, da bo spet grmelo in treskalo, kajti doma sem pozabila izklopiti tako televizor kot računalnik. Še dobro, da vsaj na cesti ni bilo kaj prida prometa. Z obeh strani so kipela strma pobočja in za trenutek me je prešinilo, da bi se znašla v sendviču, če bi prihrumelo neurje. Nazadnje sem se še izgubila. K Olgi sem zavila nekaj sto metrov prej, kot bi bilo potrebno. Preden sem našla dovolj prostora, da sem obrnila, je spet minilo pol ure.

Parobki so bili polni borovnic in zamikalo me je, da bi se ustavila in se jih najedla.

A ne bi bilo treba. Očitno mi je Olga brala misli in ko sem, končno, potrkala pri njej, so me že čakale na mizi. Poleg gozdnih jagod, ki so omamno dišale in vabile, da jih pokusim.

Olgo sem si predstavljala kot mogočno žensko, kajti njen glas je po telefonu zvenel globoko in odločno. Ko sva si segli v roke, sva si gledali v oči in njena drobna dlan se je skoraj izgubila v moji.

»To pa naredijo skrbi in leta,« se je zasmejala, ko sem ji zaupala svoje pomisleke.

V hiši, v kateri je bila tudi peč, pa dve veliki skrinji, miza v kotu, je bilo še vse tako kot nekoč, pred skoraj sto leti. Pohištva, ki ga je podedovala po starih starših, ni odpeljala na smetišče, ampak mu je sin vdahnil novo življenje. Na oknih ni bilo zaves, hvala bogu, da se je očem lahko vsak trenutek nudil nepozaben pogled čez vso dolino, ki pa je bila tisti dan zakopana v oblake in meglo.

»V naši hiši so se rojevali sami pomembni ljudje,« je začela pripovedovati.

»V žlahti je nič koliko zdravnikov, pravnikov, celo nekaj umetnikov je vmes,« je povedala.

»Moj ded je bil zanimiv človek. Ko je nekoč ugotovil, da je hlapčev sin veliko bolj pameten kot njegov lastni, mu je omogočil, da je odšel študirat v Ljubljano. Tam je ded poznal več trgovcev, s katerimi je vodil take ali drugačne kupčije. Svoje otroke in tudi druge je potem za majhne denarje nastanil pri njih. Temu je rekel »dobro delo« in zato je cerkvenim, ki so prihajali po nabirke, zmeraj odločno povedal, da on že po svoje poskrbi za stopnice v nebesa. Jaz sem ga le bežno poznala, kajti moja mama je bila najmlajša pri hiši, nekakšen postržek, saj je njena mama imela v času nosečnosti že več kot 55 let. Menda so deda še do konca življenja prijatelji zafrkavali, češ da ne zna obdržati hlač zapetih. Toda on se ni kaj dosti sekiral. Še do pozne starosti sta z babico imela, vsaj po tej plati, zelo lep zakon.«

Potem pa je prišla druga svetovna vojna, trije fantje so morali iti v nemško vojsko, najmlajši se je skrival doma, dekleti pa sta morali zavihati rokave, da se je kmetija sploh lahko obdržala pri življenju.

»Ko so deda obvestili, da so Naceta, ki bi moral naslediti kmetijo, poslali v Rusijo, se je čez noč notranje sesul. Od njega je ostala le še lupina, ki je životarila in čemela za pečjo. Pravili so mi, da mu je postalo vseeno za vse, kar je pred tem desetletja ustvaril. Menda je kar naprej govoril, saj ni vredno, saj bo vse propadlo, njih pa bodo partizani pobili. K maši je začel hoditi še med tednom, kot da bi želel izzivati, naj se to zgodi čim prej. Nekoč je starejša hči odpeljala v Ljubljano repo in krompir, a se domov ni več vrnila. Pravili so, da so jo ustavili partizani, med katerimi je bil tudi fant, ki ga je pred leti zavrnila. Žal je od tistega popoldneva nihče več ni videl, še danes ne vemo, kje je njen grob. Ded se je še bolj zaprl vase, nepremično je sedel v kamri, v temi, in za nikogar več se ni zmenil. Babica je jokala in ga prosila, naj ji pomaga pri delu, a on je le zamahnil z roko, da se tako ali tako ne splača. Večino živine so morali oddati vojaščini, pa ni važno, katera je potrkala na vrata. Vsak od njih je samo jemal, tako je bilo.  (Se nadaljuje)