S knjigo v gore

Poletna hoja v gore naj ne bo le športno rekreacijsko početje. Doživetje višine bo globlje, če se nanj duhovno pripravimo. Možnosti za to je več, najbolj pripravno pa je, če pred turo in po njej preberemo vsaj eno od mnogih gorniških knjig ...

V gore seveda ne hodimo zato, da bi tam brali knjige. V nahrbtnik sodita le priročni vodnik in dober zemljevid. Na mojih prvih turah me je spremljal vodnik, ki mi ga je posodil stric (in ga mu še nisem vrnil), napisal pa ga je dr. Arnošt Brilej (1891-1953), tretji urednik Planinskega vestnika. To je njegov nepozabni Priročnik za planince, izšel dvakrat v letih 1950 in 1951. Iz moje rabe ga je izrinil šele legendarni Tine Mihelič (1941-2004), ko je leta 1974 prvič izšel njegov vodnik Julijske Alpe; zdaj je v prodaji njegova sedma izdaja. Priporočam tudi vodnik Pozdravljene gore, ki ga je letos izdal Gorenjski glas; v njem je svoje ture popisala in zbrala naša sodelavka Jelena Justin. V nahrbtnik pa ne sodijo knjige, ki jih beremo pred turo in po njej; pred njo za navdih, po njej za tešenje gorske nostalgije. V njih goro, na katero gremo ali smo na njej že bili, doživimo še skupaj z njihovimi avtorji, ki sodijo po večini med prvake našega gorništva. To pot se omejimo na dva, ki sta julija letos v gorskih nebesih komaj opazno dočakala 150-letnico svojega rojstva: dr. Henrik Tuma in dr. Julius Kugy.

Henrik Tuma se je rodil 9. julija 1858 v Ljubljani, kjer je 10. aprila 1935 tudi umrl. Priimek je dobil po očetu čevljarju, ki je bil Čeh; maturiral je v Trsu, iz prava doktoriral na Dunaju, kruh je služil kot sodnik in odvetnik. V svojem življenju se je uveljavil kot politik in publicist, tu nas zanima kot alpinist in domoznanski pisec. V tem oziru sta še danes pomembni in berljivi njegovi knjigi Pomen in razvoj alpinizma (Lj. 1930) in Iz mojega življenja (Lj. 1937, 1997), dragoceno je tudi Imenoslovje Julijskih Alp (Lj. 1929, 2000). Založba Tuma je leta 2000 izdala knjigo Planinski spisi, v kateri je njen urednik Vlado Habjan zbral številne članke, ki jih je Tuma v času svojega bogatega gorniškega življenja objavil v Planinskem vestniku. O tem, kaj mu je pomenila hoja v gore, priča naslednji odlomek. »Hoja po samem mi je bila kakor odrešenje iz tesnih razmer, zame poniževalnih s političnega, narodnega in družabnega stališča. Prebolel sem v prirodi in samoti tudi ono duševno bol, ki čaka skoraj vsakega mladega človeka, ko išče sebi enako bitje. V trdi zimi po prečuti noči sem v prvem jutranjem mraku po gosti megli in škripajočem snegu iskal rešila duši v krutosti prirode. Ko sem se dvignil iz dolinske megle po rebru na solnce proti Sv. Katarini, sem polagoma začutil, da sta mi veličastvo prirode in trdi telesni trud dala vnovič samozavesti in življenja.«

Julius Kugy se je rodil 19. julija 1858 v Gorici, umrl 5. februarja 1944 v Trstu. Po očetu Pavlu Kugiju, trgovcu, je bil slovenskega koroškega rodu, njegova mati Julija pa je bila hči pesnika Jovana Vesela Koseskega, ki je bil tako kot njegov sodobnik Prešeren gorenjskega rodu (iz vasi Koseze pri Moravčah). Študiral je pravo na Dunaju, doktoriral 1882, preživljal se je kot veletrgovec s kavo, oljem, južnim sadjem in vinom v Trstu. Nas zanima kot gornik in planinski pisatelj. Njegove nemško pisane planinske knjige, ki jih imamo tudi v slovenščini, so: Iz življenja gornika, 1925; Delo, glasba, gore, 1931; Julijske Alpe v podobi, 1934; Anton Ojcinger, Življenje gorskega vodnika, 1935; Pet stoletij Triglava, 1938; Božanski nasmeh Monte Rose, 1940; Iz minulih dni, 1944. Zadnja knjiga je izšla nekaj tednov po njegovi smrti; sredi januarja si je ta veliki gornik doma zdrobil kolk in kmalu nato umrl; njegova gospodinja Malalanova je zapuščino, za katero se v tistem vojnem času ni nihče zanimal, pokurila.

»Moje hribovstvo korenini v ljubezni do prirode. Ko nisem mogel več premagati hrepenenja po višavah, se je oče čudil, odkod to fantovo nagnjenje. In vendar sem začel ob njem. On mi je prvi pripovedoval – vedoželjnemu fantiču – o pravljičnih lepotah gora. Gori je zrak tako oster in čist, sonce tako svetlo, trava je kratka in gosta, cvetje veliko in pisano, in povsod izdihavajo tla opojen vonj. Le malo sem slišal o lepoti sončnega vzhoda, o čredah na planinah, o življenju pastirjev, gamsih, divjih lovcih in nevarnih srečanjih z medvedi; dalje o samoti in miru ter o širnem razgledu po deželi. Taka je bila prva setev. Vzcvetela je v mojem srcu, vam naproti, ve bajne gore!« Tako je opisal korenine svojega »hribovstva« na začetku svoje prve knjige; tako je njegove besede prevedla alpinistka Mira Marko Debelakova v prvem slovenskem prevodu, ki ga je prva natisnila Planinska matica v Ljubljani, 1937, Planinska zveza Slovenije pa je v mesecu 150-letnice avtorjevega rojstva poskrbela za trdo vezani reprint, kateremu je v šubru dodala še lično spremno brošuro. Res lepo stanovsko darilo PZS planinskemu delu slovenski javnosti, s katerim lahko zdaj planinci tudi individualno obdarijo sebe in svoje sopotnike v gorah. – Ko hodimo po gorah, knjige ne rabimo; ko smo v dolini, jih s knjigo znova in še drugače doživimo in se z njimi duhovno bogatimo.