Otroška peresa

Besedilo: A. H.
Kategorija: Mularija / / 06:00

Potovanje v Dominikansko republiko

Karibi. Dominikanska republika. Pravi raj na zemlji. Sploh, če za sabo pustiš mrzlo in pusto vreme. Že na letališču je v nas butnil val vročega, tropskega zraka. In takoj sem vedela, da me čaka nepozabnih deset dni.

Kar nisem mogla verjeti, ko smo pred vhodom v našo sobo zagledali flaminge. In tako se je začelo. Takoj smo odšli na plažo. Mivka na plaži je bila snežno bela, palme pa visoke do neba. Ležali smo pod dežniki, pokritimi s palmovimi listi. Morje je bilo prekrasne turkizne barve in zelo toplo.

Ljudje v 'Dominikani' so zelo prijazni in prav vsi se zabavajo, tudi vsi uslužbenci v letovišču so bili cel dan dobre volje. Posebej animatorji. Na vsakem koraku te spremlja latinska glasba, tudi na plaži in na vrtu. Odžejala sem se lahko kar ob šanku v bazenu, na ležalniku.

Vsak dan sem se udeležila kakšne likovne delavnice ali ure plesa na plaži. Šli smo tudi na dva izleta, jahat konje po plaži in plavat z morskimi levi.

Tam smo božali kače, legvane, papige in druge živali. Privoščili smo si tudi vožnjo s seegwayji po divji plaži.

Vsak večer so bile različne predstave. Ogledali smo si pravi cirkus, dominikanske plese in požiralce ognja. Hrana je bila odlična, predvsem smo pojedli ogromno različnega sadja.

Še veliko bi lahko napisala in pokazala ogromno slik … No, pa kdaj drugič. Zagotovo pa se na Karibe še vrnem!

Urška Sajovic, Kranj

Kdo sem jaz

Moje ime je Klementina. Živim v Besnici. Doma imam mamico, atija, starejšega brata, mlajšega brata in sestrico. Rodila sem se februarja leta 2000. Stara sem osem let.

Imam tri dobre lastnosti: da sem pridna, se rada igram in pomagam mamici. Moj najljubši predmet v šoli je glasba. Hitro se naučim pesmico in rada pojem. Imam rjave dolge lase in modre oči. Rada imam vodo, zato vanjo vedno mečem kamenje. Ko bom velika, še ne vem, kaj bom po poklicu. Poročila se bom in imela otroke. Upam, da me v prihodnosti čaka lepa mladost.

Klementina Šink, Besnica

Pesnik

Pisati to je danes spretnost,

čustva zliti na papir

za nekoga zgolj prijetnost.

V svoji glavi ima nemir,

ko na papirju ga skuša urediti,

izkušnje so zadosten vir.

Ugled pesnika je težko dobiti,

a danes na svetu je grenkoba,

ljudje čustva morajo izliti.

Ne! Pesnenje ni zgaga,

izražanje samo način,

ki preživeti pomaga.

Tamara Pezić, Petra Bokša, Jesenice