Sedmica: Lažna dilema

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 21. julij 2008 / 06:00

Kaj bi raje videli, da je predsednik slovenske države gospod (oziroma dama) pri petinsedemdesetih ali homoseksualec (oziroma lezbijka)?

V Grčiji, Litvi in Italiji je dilema jasna; v Grčiji je predsednik države gospod pri devetinsedemdesetih (Karolos Papulias), v Litvi gospod pri enainosemdesetih (Valdas Adamkus), v Italiji pa celo gospod pri častitljivih triinosemdesetih letih (Giorgio Napolitano). Ampak, nekaj je praksa, drugo teorija. Teoretično vzeto (v mislih imam raziskavo Evrobarometra), bi šestintrideset odstotkov (od sedemindvajset tisoč vprašanih) prebivalcev držav članic Evropske zveze, na »prestolu« raje videlo gospoda, ki ljubi drugega gospoda (oziroma damo, ki ljubi drugo damo), kot predsednika, starejšega od petinsedemdeset let oziroma starca, kot človeka pri petinsedemdesetih stigmatizirajo razlagalci Evrobarometra in moji novinarski kolegi. (»Starca« bi za predsednika države volilo le sedemnajst odstotkov vprašanih.)

Da ne bi prišlo do nesporazuma ali hude krvi, se mi zdi nujno potrebno povedati prvič: za moje razumevanje resničnosti je istospolna usmerjenost mutacija narave in ne, denimo, modna muha, iz česar logično sledi drugič: absolutno nič nimam proti homoseksualnemu predsedniku države (oziroma lezbični predsednici) in sem ga pripravljena tudi volit, če je, kajpada, njegov vrednostni sistem oziroma svetovni nazor kompatibilen z mojim. Se pravi, prednost dajem vrednostnemu sistemu, ne pa spolni usmerjenosti.

Kar se samih javnomnenjskih raziskav tiče, pa moram reči, da imajo za moj okus težo tiste, ki soočajo primerljive oziroma enakovredne kategorije, ne pa raziskave, ki v bistvu ustvarjajo lažno družbeno dilemo. Se pravi, dilema homoseksualec – »starec« oziroma neposredno soočenje teh dveh družbenih kategorij je za moj okus tendenciozna, saj iz vprašanja, ali bi na mestu predsednika države raje videli homoseksualca ali »starca«, ni mogoče sklepati na naklonjenost vprašanega eni ali drugi družbeni kategoriji (kar je bil za moje razumevanje stvari tudi namen raziskave). V tem kontekstu bi bil odgovor referenčen le, če bi se vprašanje glasilo, koga bi na mestu predsednika raje videli: ostarelega homoseksualca ali enako starega heteroseksualca? Upam si trditi, da bi se velika večina vprašanih odločila za slednjega, se pravi, za ostarelega heteroseksualca. Da ne dolgovezim, bom povedala kar lepo naravnost, avtorje (ali avtorja) raziskave sumim, da so podlegli homoseksualnemu lobiju, ki je, kolikor mi je dano vedeti, v sodobni zahodni civilizaciji izjemno močan.

Tisto, kar me v aktualni raziskavi resnično skrbi, pa je ksenofobičen odnos Evropejcev oziroma anketirancev do starejših ljudi, na kar je mogoče sklepati iz dejstva, da je le sedemnajst odstotkov vprašanih pripravljenih za predsednika države voliti gospoda (ali gospo) pri petinsedemdesetih. Ne vem sicer, na podlagi česa so avtorji Evrobarometra postavili to mejno točko, kar se mene in mojega vrednostnega sistema tiče, pa človek pri petinsedemdesetih letih nikakor še ni starec. Nasprotno. Pri današnjem načinu življenja in pri vseh drugih družbenih okoliščinah je namreč marsikateri petinsedemdesetletnik tako fizično kot tudi mentalno še pravi mladenič. Za dame velja, kajpada, enako.