Zdravje je kot znanje

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 20. junija 2007

Dr. Aleš Rozman mi razloži pomen študije Impact, ki jo vodi na Golniku, in me vpraša, ali pristanem, da me vanjo vključi. Po domače povedano, ponudi mi možnost, da postanem poskusni zajček. Brez pomisleka pristanem. Nenazadnje sem v tolikšni godlji, da bi jedla tudi suhe žabe, če bi pomagalo. Po drugi strani, mi je pa kristalno jasno, da je z zdravjem tako, kot z znanjem: nihče ga človeku ne more dati (uliti v glavo), če se zanj sam ne potrudi. Ali, kot piše v predgovoru h knjigi Učbenik življenja Martina Kojca: »Predstave ali mentalne slike in ideje imajo po znanem psihoterapevtu Robertu Assagioliju in po modrecih od nekdaj lastnost, da ustvarjajo pogoje za delovanje, ki jim ustreza. Ali kot pravijo magijci z drugimi besedami: vsaka slika na mentalni ravni stremi k uresničitvi na fizični ravni. Kojc se trudi, da bi, kot piše, čedalje bolj dvomečega in navidezno razgledanega človeka prepričal, da je prav njegovo prepričanje tisto, ki določa njegovo usodo in da človeka pravzaprav vodijo njegove želje. Ali, kot pravi Emile Coue: ne obtožujte usode, ampak sebe. Šele prepričanost, da se lahko zgodi kaj dobrega ali slabega, omogoča uresničitev enega ali drugega. /…/ Ne samo: mislim, torej sem, pač pa tudi: kakor mislim, takšen sem! /…/.«

V raziskavi naj bi sodelovalo približno petsto bolnikov, potekala pa naj bi v devetih državah. Njen namen je, »testirati učinkovitost in varnost nadropalina pri bolnikih z rakom (pljuč, pankreasa ali prostate). Še posebej želimo testirati, ali lahko z nadropalinom izboljšamo preživetje in upočasnimo poslabšanje bolezni«, piše v informaciji za bolnika, ki je hkrati nekakšen privolitveni obrazec. Polovica bolnikov, ki na sodelovanje pristane, naj bi zdravilo (ali kar koli nadropalin že je) prejemala, polovica pa ne. O tem, kateri skupini naj bi posamezen »zajček« pripadal, pa bo odločil računalnik. Vsaj kar se mene tiče, je največji hec mojega sodelovanja pri raziskavi v tem, da si bom morala dajati injekcije nadropalina kar lepo sama. Se razume, če se bo računalnik blagovolil odločiti zame. Ampak, več kot toliko me v tem trenutku o tem ni volja razglabljati.

Po dobrodošlici glavne sestre, nepričakovanem širokoustenju oddelčne zdravnice in po uvodnem klepetu z lečečim zdravnikom, mi sestra vzame kri in opravi še nekaj drugih medicinskih postopkov, potrebnih za jutrišnjo kemoterapijo. Medtem mi pripravijo tudi posteljo v sobi, kjer že leži Teja. »No, Marjeta, pa se je začelo,« dam korajžo sama sebi. Roko na srce, ne glede na vso korajžo, ki jo premorem in na katero prisegam, me je majčkeno vendar strah.

V sobi pospravim svoje stvari v eno od omar, postavim Marijo iz Sinja na omarico zraven postelje tako, da se imava ob vsaki priložnosti na očeh, potem pa greva s Tejo na sprehod po golniškem parku, ki nudi sprehajalcu v vročih poletnih dneh prijetno senco. (Se nadaljuje.)