Iz starih časov: Ves sem garjav

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. junij 2008 / 06:00

Poučno in zanimivo je še danes prebirati Trubarjeva pisma. V njih piše predvsem o svojem verskem in knjižnem delu, hkrati pa v pisanje vpleta takratna dogajanja in tudi kako bolj osebno reč.

V pismu iz Uracha z dne 10. februarja 1562, ki je bilo namenjeno kranjskemu deželnemu glavarju Joštu Gallenbergu in drugim, piše o svoji bolezni. »Moja stara bolezen, šen imenovana, me je v zadnjih sedmih tednih dvakrat napadla, mi pustila hude sledove na obrazu in na stegnih velike in rdeče otekline. Ves sem v izpuščajih, tako garjav sem, da komaj hodim, vsakomur se gnusim … Naj mi torej ne zamerijo vaše milosti in gospostva, skupaj z drugimi gospodi, deželani in kristjani, če bi pred veliko nočjo ne prišel. Zares ne praznujem in ne zbiram denarja. Bog ve, da nimam tu ne miru ne zdravja. Tu sem in moram biti še nekaj časa in upam, da bom pred veliko nočjo vse stvari s tiskom tako uredil, da me pri tem ne bodo več potrebovali. Po veliki noči pa bi se rad šel za 14 dni kopat v slatino zaradi svoje bolezni in garij, kajti takole bolan s hudo oteklimi nogami, garjav, ostuden nisem za nobeno rabo. Prav često sem res sit življenja. Toda po veliki noči, če Bog da, bom kmalu v Ljubljani, potem pa bom ženo in otroke brez naglice preselil.« (Trubarjeva bolezen šen (erizipel) je vnetje kože in podkožja, navadno na nogi ali obrazu, povzročajo ga streptokokne bakterije, ki vstopajo v telo skozi kožne ranice. Začne se s slabim počutjem, vročino, glavobolom, bruhanjem in srbečimi rdečimi pegami, nato postane koža temo rdeča in močno boleča. Širi se po limfnih poteh. Danes ga zdravijo z antibiotoki, ki pa jih v Trubarjevem času še niso poznali.)

O svojih bolezenskih težavah piše tudi v pismu deželnemu glavarju, oskrbniku in odbornikom kranjskim, iz Derendingena, 16. januarja 1572. »Nedvomno so vaše milosti in gospostva zaznali iz nekaterih mojih pisem, kako me je vsemogočni v preteklem letu od maja do decembra zadel s težko, smrtno in dolgotrajno boleznijo, s colica passione /bolečine v trebuhu/ ter continua febri /stalna vročica/. In čeprav so doktorji in lekarnarji imeli z menoj veliko truda in stroškov in me poslali tudi v Wildbad, me omenjeni bolezni nista hoteli zapustiti, dokler nista udarili v zunanje ude in me tako ohromili v rokah, da pisati ne morem. Tolažijo me, da bo z rokami bolje, če pojdem znova v Wildbad mejnega grofa. In ker sem v omenjeni bolezni napravil velike dolgove, ki sem jih obljubil plačati pred veliko nočjo, zato ponižno prosim pri Bogu vaše milosti in gospostva, da mi znova izplačate po Mateju Haugu polovico moje provizije, namreč sto tolarjev, ki zapadejo prihodnjega 1. julija. To in prejšnje milosti in dobrote, ki ste mi jih pogosto izkazali in dokazali, bo Kristus bogato povrnil.« V istem pismu sporoča, da bolezni tarejo tudi druge. »Infekcija v Tübingenu in tu nekoliko popušča. v Tübingenu je pobrala nad tisoč, a tukaj kakih sto dvajset ljudi.« Pa še druge tegobe omenja: »Draginja glede kruha in vina je takšna kakor lani. v Esslingenu se je ta teden rodil otrok brez čela, nos ima kakor zajec, a na glavi veliko luknjo. Sicer ni slišati nič novega.« (Vir: Pisma Primoža Trubarja, uredil Jože Rajhman, izdala SAZU, Ljubljana 1986.)