Prizadevanja za boljše življenje

Ob žirovskem občinskem prazniku je župan podelil štiri priznanja zaslužnim občanom.

Žiri – V Občini Žiri šele zadnja leta praznujejo občinski praznik, ko so določili dan državnosti oziroma datum osamosvojitve Slovenije, 25. junij, v počastitev občine. Dr. Marija Stanonik in Jože Peternelj Mausar sta bila do sedaj edina, ki sta prejela naziv častni občan, oba pa sta se v torek udeležila tudi slavnostne seje občinskega sveta ob letošnjem prazniku.

Na njej je župan Bojan Starman povedal, da je Slovenija lepa, prijetna in z delovnimi ljudmi, ki si prizadevajo za boljše življenje: »Tudi v naši občini gre na bolje. Zastavili smo si visoke cilje, počasi jih uresničujemo. Kmalu se bo začela gradnja doma za starejše, gradnja komunalne infrastrukture v gospodarski coni, uredili smo skoraj vse državne ceste, v Stari šoli pa bo kmalu odprt lep kulturni objekt.« Na slavnostni seji občinskega sveta je župan posebej izpostavil domačine, ki so pomembno zaznamovali kraj in občino.

Priznanje občine Žiri je za uspešno delo v Kmetijsko gozdarski zadrugi M Sora Žiri prejela Frančiška Primožič. V zadrugi je bila zaposlena vso svojo delovno pot, v času njenega vodenja M Sora pa so bile sprejete mnoge pogumne odločitve, tako da je včasih zadruga danes močno podjetje. Priznanje je šlo v roke Antonu Oblaku za dolgoletno delo v gospodarstvu, društvih in organih lokalne skupnosti; povedano drugače: Oblak je bil med ustanovitelji Smučarskega kluba Alpina in v vrsti drugih društvih, aktiven je bil v organih krajevne skupnosti in dvakratni podžupan občine Žiri, hkrati pa je pustil pečat tudi v gospodarstvu.

Priznanje občine je v torek prejel še Darij Erznožnik, upokojeni učitelj telesne vzgoje, ki je še vedno eden izmed najbolj vitalnih Žirovcev. Od srede petdesetih let prejšnjega stoletja je oblikoval generacije Žirovk in Žirovcev, ki jim je vcepil ljubezen do športa in rekreacije. Priznanje župana je prejel Ivan Gluhodedov za umetnostno obogatitev žirovskih domov. Gluhodedov je začel slikati konec petdesetih let prejšnjega stoletja, skupaj z Janezom Sedejem, Jožetom Peterneljem in Konradom Peternelom, torej v času, ko so na velika vrata vstopilo t. i. naivno slikarstvo nešolanih slikarjev.