Zanimivi za zahod

Danes popoldne bo v Kranju potekala slovesnost ob 50-letnici pobratenja med mestoma Kranj in La Ciotat. Po slednjem bo poimenovan park ob Kinu Center. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s pobudnikom povezovanja med obema mestoma, takratnim kranjskim županom in politikom, kasneje tudi visokim državnim funkcionarjem, Vinkom Hafnerjem.

Listina o pobratenju med Kranjem in francoskim mestom La Ciotat je bila podpisana leta 1958, ko je tudi prva skupina Kranjčanov odšla na letovanje v to za francoske razmere sicer manjše, a s Kranjem primerljivo mesto na Azurni obali. V petdesetih letih je v La Ciotatu letovalo petdeset skupin. Vsako leto je to bila uradna približno tridesetčlanska skupina mesta Kranja, le v letih 1991, 1992, takoj po slovenski osamosvojitveni vojni, sta se vsakoletnemu povabilu Francozov odzvali neformalni skupini študentov in mladih Kranjčanov. V začetku so v Franciji letovali predvsem otroci padlih borcev, kasneje modelarji, športniki, kulturniki, v zadnjih letih nekdanje Jugoslavije pa največkrat v Zvezi socialistične mladine aktivni mladinci. V zadnjem času v La Ciotat odhajajo predvsem najboljši učenci francoskega jezika s Srednje ekonomske šole oziroma iz Gimnazije Kranj. V petdesetih letih je tako na Azurni obali letovalo okrog 1500 mladih. Med drugim je bil več kot petindvajset let eden izmed najbolj zavzetih vodij kranjskih skupin v Francijo žal že pokojni profesor francoščine Viktor Jesenik.

Kranja z La Ciotatom je bilo ena od oblik takega konstruktivnega sodelovanja, kar je bilo za takratno neuvrščeno in socialistično samoupravno Jugoslavijo dobrodošlo.«

Večje gospodarsko sodelovanje med mestoma na račun pobratenja ni zaživelo, čeprav so v začetkih s strani Kranja bile želje po delovnih mestih v Franciji. Tako je povezovanje med dvema mestoma in dvema narodoma vsa ta leta predvsem temeljilo kulturnih, športnih in družabnih stikih, v zadnjih letih tudi Francozi prihajajo v Slovenijo. Pred leti je bilo v Kranju ustanovljeno tudi društvo prijateljev mesta La Ciotat. Gre predvsem za tiste, ki so s Francozi navezali tesnejše prijateljske stike in ob gostovanju francoske skupine v Kranju vselej priskočijo na pomoč pri izvedbi programa zanje.

Od kod spodbuda, da ste sredi petdesetih let prejšnjega stoletja kot predsednik občinskega odbora (kranjski župan) začeli dogovore o pobratenju med Kranjem in mestom La Ciotat?

»V tistem času se je Kranj kar precej povezoval predvsem z drugimi jugoslovanskimi mesti, želja pa je bila tudi po povezavah v tujini. Eno takih povezovanj je bilo tudi to z mestom La Ciotat. Danes težko rečem, kakšne so bile neposredne pobude, da je prišlo do kontaktov. Kranj je bil takrat vzorčno mesto za sodobno komunalno ureditev, pa tudi mesto kot tako je bilo kar lepo. K nam v goste so prihajale različne tuje delegacije. Tako je Kranj obiskal tudi takratni župan mesta La Ciotat in takrat smo opravili prve pogovore o možnostih in interesih za naše medsebojno sodelovanje. Podpis pobratenja je sledil kasneje, ko sem sam z občine že odšel na okrajni odbor.

Najprej je bila želja po povezovanju z mesti vzhodnoevropskih držav, kar pa se je po konfliktu Tita s Stalinom leta 1948 spremenilo. Tako z vzhodom kot še vedno z zahodom smo imeli bolj trhle odnose. Sami pa smo vendarle poskušali ustvariti povezave z zahodnimi kapitalističnimi državami, še posebej z našimi sosedami. V tem smislu je prišlo tudi do pobratenja z mestom La Ciotat. Tudi oni so imeli interes za povezovanje, saj so med drugim želeli spoznati našo družbeno ureditev. La Ciotat je bil za Francijo pomemben zaradi svoje ladjedelnice in turizma, župan pa je tudi pokazal interes za temeljitejše spoznavanje naše ureditve samoupravnega socializma.«

Gledano z današnje optike se zdi, da je bilo v petdesetih tovrstno povezovanje s tujino, predvsem zahodno Evropo, precej pogumno početje …

»Jugoslavija in z njo tudi republika Slovenija je bila takrat dosti rezervirana tako do zahoda kot vzhoda. Zahod je bil tako za nas zainteresiran kot za komunistično državo, ki pa ni bila podrejena Moskvi. Sodelovanje Kranja z La Ciotatom je bilo ena od oblik takega konstruktivnega sodelovanja, kar je bilo za takratno neuvrščeno in socialistično samoupravno Jugoslavijo dobrodošlo.«

Pogodbo o pobratenju med mestoma je kasneje podpisal vaš županski naslednik, Franc Puhar Aci. Ste sami kdaj potovali v Francijo?

»V La Ciotatu nisem bil nikoli, bil pa sem dober teden v Franciji z večjo delegacijo jugoslovanskih mest, ko sem bil podpredsednik stalne konference mest Jugoslavije. Takrat smo poleg Pariza obiskali še nekaj mest, predvsem tistih, ki so takrat že bila povezana v skupnost združenih mest Evrope.«

Kako je potekalo tako mednarodno pobratenje v časih, ko so bila potovanja v tujino, še posebej navadnih državljanov, precejšnja redkost? Postopek pridobivanja potnega lista je bil najbrž bolj zapleten kot danes …

»Turistična potovanja v tujino so bila v petdesetih še zelo omejena, a so se z leti stvari na tem področju popravljale, še posebej s sosednjima državama. V sedemdesetih in osemdesetih letih ovir za to tako rekoč ni bilo več. Na letovanja je v glavnem hodila mladina, starejši pa so te povezave uporabljali v raznih drugih oblikah. Tudi v tujini so nas različno sprejemali. Sam sem veliko hodil v Italijo, kjer so nas desničarji sprejemali na bolj odbojen način, medtem ko smo bili za levičarje, zlasti komunistično partijo, ta je bila posebej v Italiji še zelo močna, vedno dobrodošli obiskovalci.«

Kaj menite o tem, da po pol stoletja bratenje med Kranjem in La Ciotatom še vedno traja?

»To vsekakor pozdravljam. Vse to bi pripisal predvsem interesu enih in drugih, da se v raznih oblikah povezujejo drug z drugim. Pri tem je pomembno tudi delovanje posameznih odgovornih ljudi, ki so se vrstili skozi generacije in ohranjali prvotni interes in voljo za tako povezovanje. Žal mi je, ker zaradi zdravstvenih težav ne bom mogel prisostvovati slovesnosti ob 50-letnici pobratenja. V mislih bom zagotovo poleg.«