Tonček naj bo

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Sreda, 20. junija 2007

Dogodivščina s strelo se je za vse udeležence, pomeni, tudi za psa, končala srečno. Kar se moje mami tiče, je imela nebeško srečo, saj naj bi udarec strele preživel le eden od tisoč primerov, kar pa zadeva mene in moje drugo rojstvo, se rada pošalim, da se je na god sv. Medarda leta 1955 v meni rodila neizmerna energija.

Ker gre v tretje bojda rado, sem se 2. junija letos, se pravi, na dan svojega prvega rojstva, rodila še tretjič. Dejstvo, da me je Usoda z bolečino opozorila, da se v meni nekaj kuha, namreč razumem kot svoje vnovično rojstvo, saj me pred tem odločnim namigom k zdravniku ne bi zvlekli niti trije voli, če se izrazim slikovito.

Brez zamere, prosim, ampak v tem trenutku se domislim, da bom svojo življenjsko preizkušnjo ali, če hočete, raka, klicala oziroma imenovala Tonček; kajpada, s samimi dobrimi nameni, saj ne vidim v svoji Usodi nič slabega, da ne rečem življenjsko usodnega. Nasprotno: svojo življenjsko preizkušnjo sprejemam z nasmehom in z odprtimi rokami, kar sem navsezadnje že večkrat povedala. Po drugi strani je pa čista resnica, da od Tončka pričakujem, ah, kaj pričakujem, zahtevam, da se v najkrajšem možnem času iz mojega telesa izseli kamor hoče, recimo, nekam v vesolje in živi tam sam od sebe in izključno na svoj račun. Povedano drugače, tisto, kar je v tem času zame najpomembneje, je, da vem, kaj hočem in hočem samo eno: živeti.

Vedno znova mi v mislih krožijo modrosti Louise L. Hay: »Različna mnenja imamo. Vi imate pravico do svojih in jaz imam pravico do svojega. Ne glede na to, kaj se na svetu dogaja, se lahko trudite le za tisto, kar je za vas prav. Vzpostaviti morate stik s svojim notranjim vodstvom, saj je to modrost, ki pozna odgovore za vas. Ni si lahko prisluhniti, ko vam prijatelji in družina govorijo, kaj naj delate. Pa vendar so vsi odgovori na vsa vprašanja, ki jih boste kdaj postavili, že zdaj znotraj vas.« In naprej: »Vsakič, ko rečete: ne vem, zaprete vrata svoji lastni notranji modrosti. Sporočila, ki jih prejemate od višjega jaza, so vam v pomoč in so pozitivna. Če začnete dobivati negativna sporočila, pomeni, da delujete iz ega in na ravni svojega človekovega uma, mogoče tudi iz domišljije, pa čeprav pogosto dobivamo pozitivna sporočila tudi s pomočjo domišljije in sanj.«

Ker me na Golniku čaka Bojan, me Andrej le pospremi na oddelek 200 in odide. Kajpada bi lahko na sprejem počakala sama, brez spremstva, saj mi prav nič ne manjka. Po drugi strani pa sem vesela pozornosti domačih in Bojanove navzočnosti. Tako, za vsak primer, če mi nepričakovano vendar popustijo živci. Da se razumemo, v tej smeri ne razmišljam jaz, pač pa moji domači. Vsaj tako kaže. (Se nadaljuje.)