Drumlovi poživljajo Ziljo

Gostilna Alte Post/Stara Pošta ni le gostilna. Slovenska družina Druml jo je spremenila v kulturno in družabno središče Ziljske doline in kraj, kjer govorijo slovensko in ohranjajo stare običaje.

Ziljsko dolino, ki je ob Podjuni na skrajnem vzhodu južnega dela Koroške in Rožu v sredini, ena od treh koroških dolin, Slovenci iz Slovenije premalo poznamo. Najpogosteje nas spomnita nanjo pesmi »Rož, Podjuna, Zilja, venec treh dolin« ali »Tam, kjer teče bistra Zilja«, še posebej, če ju doživeto zapojejo koroški Slovenci. Takrat nam Koroška z Ziljo resnično seže do srca. Vendar Ziljska dolina ali po nemško Gailtal, po kateri teče reka Zilja/Gail, sploh ni daleč. V Ziljsko dolino je iz Slovenije mogoče najhitreje priti skozi karavanški predor, preko Korenskega sedla, skozi Trbiž do Podkloštra in preko ljubeljskeg prehoda po desnem bregu Drave.

Nad Ziljsko dolino se dviga 2166 metrov visoki in daleč naokoli poznani Dobrač/Dobratsch. Nanj ima dolina in njena zgodovina tudi žalostne spomine. Januarja leta 1348 se je zaradi močnega »beljaškega potresa« utrgal južni del gore in zgrmel v dolino. Zasul je številne vasi in gradove, zajezena Zilja pa je ravnino pod Dobračem spremenila v veliko jezero in močvirje, v katerem je uspevala le trava za konje. Zato se je v tem delu Koroške razvila konjereja, še posebej reja pasme Norik.

V Ziljski dolini po zaslugi zavednih Slovencev v Ziljski Bistrici, bližnjem Zahomcu, na Brdu/Egg, v Dolah/Dellach in v Blačah/Vorderberg še govorijo slovensko, čeprav so v Celovcu na sedežih slovenskih ustanov na ta najbolj oddaljeni in najbolj zahodni del dvojezičnega ozemlja pogosto pozabljali in so bili Ziljani prepuščeni sebi in svoji narodni zavesti. Tudi še ohranjena slovenska imena nekaterih drugih krajev kot Modrinja vas/Moederndorf, Velika vas/Micheldorf, Zgornja Bela/Obervellach pričajo, da so v njih živeli Slovenci. Po zgodovinskih podatkih jih je bilo v začetku preteklega stoletja še okrog 80 odstotkov. Po letu 1920 je začelo njihovo število upadati. Danes jih je le redkokje 10 odstotkov.

Ko sta pred petimi leti domačin in odvetnik v Beljaku dr. Ludvig Druml in soproga Pepca, rojena Čertov v Slovenjem Plajberku na koroški strani Ljubelja, kupila propadajočo gostilno Stara pošta/Alte Post v središču Ziljske Bistrice, sta imela v mislih poslovne pa tudi narodno zavedne cilje. Tvegala sta in v veličastno poslopje vrnila življenje. Obnovila sta jo v ugledno gostilno in v družabno in kulturno središče doline, kjer je slovenščina enakopravna drugim jezikom. Pepca, mati petih otrok, ki sta jim z možem dala prava slovenska imena, tudi z na Koroškem pogosto osovraženimi strešicami (hački), je na celovški univerzi diplomirala iz slavistike. Obiskovalcem zanosno pripoveduje o koreninah Slovencev na Koroškem, o njihovih značilnih narečjih, o dragocenih nošah, ki jih je Marija Terezija zaradi kratkih kril skušala prepovedati, običajih in pesmih, ki se, če bi bila Zilja bližje večjim mestom, verjetno ne bi ohranili. Spomni se besed fotografa Jaka Čopa, da je do tam, do kamor so ohranjeni kozolci, naselitveni prostor Slovencev. Res so jih našli celo pri Lienzu, na najbolj vzhodnem delu Tirolskega. Ob predvajanju nad 50 let starega Vibinega filma o najbolj znanem ziljskem običaju »štehvanju« in »visočega reja pod lipo« rada tudi sama zapoje.

»Skoraj vsaka ziljska vas ima svoj dialekt. Začetki nekaterih segajo v 9., 10. in 11. stoletje. Ohranili so se do danes in so posebna zanimivost za raziskovalce,« pravi Pepca Druml. »Tudi zato, da bo v Ziljski dolini ena slovenska hiša več, da se meja slovenskega jezikovnega območja ne bo še naprej pomikala proti Rožu in da v prihodnje pesem ne bo pela le o dveh dolinah, smo obnovili hišo v Bistrici. Še posebej v Bistrici in v Zahomcu redno praznujemo stare običaje 'štehvanje', 'visoči rej pod lipo', ki se začenja z znamenito pesmijo Buog nan daj an dober čas, in koledovanje. Takrat praznujemo vsi, ne glede, kateri jezik govorimo.« Obisk pri Drumlovih je res izjemno doživetje.