Pavla in Stanko Švegelj

Turistična kmetija Rekar v Grahovšah nad Lomom pod Storžičem privablja goste v obnovljeno kmečko hišo, ki je stara več kot dvesto let. V njej se je rodil Stanko, zato jo je želel ohraniti. Pri tem mu pomaga žena Pavla.

Makadamska cesta se vije iz zaselka Slaparska vas nad Lomom pod Storžičem v pobočja Konjščice, kjer stoji 1030 metrov visoko Rekarjeva domačija. To je ena najvišje ležečih samotnih kmetij v Karavankah. Ob hiši družine Švegelj, ki ni stara niti dve desetletji, pade v oko obiskovalca tipična karavanška kmečka hiša. Stara je več kot dve stoletji, a so jo obnovili in uredili za turizem.

»Pri nas so danes izkoriščene vse možnosti za preživljanje. Kmetovanje smo preusmerili v ekološko pridelavo. Namesto govedi gojimo damjake. V hlevu je tudi nekaj krav, prašičev, koz in kokoši, da imamo domačo hrano za goste. Staro hišo smo uredili za kmečki turizem, mi pa bivamo v novi stavbi,« je takoj strnil Stanko Švegelj nekaj misli o vsem, o čemer smo govorili pozneje. Izvedeli smo tudi, da na Rekarjevi domačiji živijo on, žena Pavla, sinova Stanko in Danijel ter hči Metka. Hči Lidija se je poročila na bližnjo kmetijo Pavšel, Sonja pa ima stanovanje v Bistrici pri Tržiču.

Kmetija z dolgo tradicijo

»Rekarjeva kmetija je ena najstarejših daleč naokrog. Stala je že prej kot cerkev v Lomu; za seboj ima sedemsto do osemsto let tradicije. Velika je bila okrog štiristo hektarov, kar je nekdaj premogla majhna graščina. Prvotno hišo, ki so jo postavili na 1110 metrih nad morjem, je porušil plaz z Bele peči. Potem so pred več kot dvesto leti zgradili nižje novo, ki je sedaj obnovljena za turiste. Po smrti stare mame leta 1956 so jo prevzeli strici in tete. Sam sem po odsluženi vojaščini odšel na delo v tujino in nato v Ljubljano, Škofjo Loko in Kranj. Tam sem spoznal Pavlo,« je segel s spomini v preteklost 67-letni upokojenec.

»Jaz sem doma iz Škofje Loke, s Svete Barbare. Poročila sva se leta 1966. Najprej sva bila pri nas doma, tri leta pozneje odšla v Tržič, v Grahovše pa smo se preselili po dograditvi nove hiše v začetku devetdesetih let,« je zaupala Pavla Švegelj, mož Stanko pa je dodal: »Prej sem moral biti šest let za hlapca pri stricu, ki mi je pred smrtjo le zapustil lastništvo domačije. Rodil sem se v stari hiši, zato sem jo želel ohraniti. Obnova pa je bila težja in dražja kot gradnja nove hiše. Kljub vsemu nama je to uspelo, zato nama ni žal za vloženi trud.«

Združili so staro in novo

Na pročelju stare kmečke hiše s številko Grahovše 26 sta pritrjena lesena tabla z napisom Turistična kmetija Rekar in znak za ekološko kmetijo. V veži sprejme obiskovalca lesena tabla z napisom: »Pozdravljen bod', ko v hišo prideš in bog s teboj, ko spet odideš!«. Že to priča o odnosu Švegljevih do gostov.

Tudi meni so prijazno razkazali hišo, ki je namenjena turistom. Iz veže smo vstopili v črno kuhinjo, kjer je shranjena stara gospodinjska oprema in preprosto orodje. Zraven je mala kuhinja z zidanim štedilnikom in sodobnejšo opremo. Naprej sta kamra in hiša, kjer so lesene klopi, stoli in mize. Slednje so pogrnjene s prti iz blaga, kar daje občutek topline. Po stenah je veliko lovskih trofej, saj je bil Stanko lovec. Stopnice pripeljejo v nadstropje, kjer sta sobi s kopalnicama in ležišči. V eni so štiri postelje, v drugi pa tri. Na hodniku je eno dodatno ležišče, preprost lesen strop pa skriva še skupna ležišča.

»Turistična kmetija je odprta šele dve leti, a je dobro znana daleč po svetu. Imeli smo že obiskovalce iz Avstralije in Japonske. Največ je tujcev iz Evrope, zlasti iz Nemčije in Avstrije. Med Slovenci so v večini Štajerci in Primorci. Na poletni oddih prihajajo v glavnem družine. Med prehodnimi gosti so planinci in izletniki. Od nas vodijo poti na planini Javornik in Konjščico, kjer še pasejo živino. Možni so planinski vzponi na Stegovnik in Storžič. Mnoge, celo preveč ljudi, privabljajo tudi gobe,« sta pojasnila sogovornika.

Na mizi le domača hrana

V ogradi pod kmetijo se pase čreda damjakov, ki jih Stanko goji že petnajst let. Kot priznava, je potrebnega veliko znanja in truda, da so živali vedno dobro preskrbljene. Za njihove goste je ogled črede, ki se jim bo kmalu pridružilo še nekaj rdečih jelenov iz domačega gozda, posebej zanimiv. Seveda večina hvali tudi okusne jedi iz mesa divjačine. Pavla zna narediti slastno pečenko ali skuhati golaž iz tega mesa, Stanko pa sam izdeluje salame iz divjačine ali mešanega mesa s svinjino, ki jih prekadi v črni kuhinji.

»Paradni konj v naši ponudbi je prav damjak. Katerikoli izdelek ponudimo, vse hvalijo. Vse je pridelano doma in naravno. Imamo vso zelenjavo in ekološki sadovnjak. Del sadja je namenjen za kuhanje žganja. Sam naredim tudi medico, ker imam ob hiši čebelnjak. Pri nas gotovo ne bo na mizi hrane, za katero bi kupili surovine v trgovini. Piščančjega mesa raje ne strežemo, ker je doma premalo kokoši. A je vsega drugega dovolj,« je naštel Stanko. Med pogovorom o divjadi je zaupal, da sam že dolgo ni več tipičen lovec. Živali raje goji kot pa strelja. Na lov v gozd ne hodi več. Vsako leto mora ustreliti le odvečne mladiče damjakov, katerih meso je namenjeno za prehrano.

Šola v naravi za mladi rod

Švegljevo domačijo radi obiskujejo tudi osnovnošolci in srednješolci, ki se zanimajo za naravno kmetovanje in stara kmečka opravila. Eno od teh je tudi kuhanje oglja v kopi, ki jo gospodar postavi na ravnici pod oglarsko bajto. V slednji je shranjeno vse orodje, ki ga potrebujejo oglarji pri svojem delu.

»Oglja ne more skuhati prav vsak. To je zahtevno in počasno delo. Rad ga opišem mladim, da ne bo šlo v pozabo. Pridejo otroci iz vrtcev in osnovne šole in tudi dijaki srednje biotehniške šole iz Strahinja. Žal v dolini premalo vedo, kaj zanimivega počnemo v hribih. Drugod znajo bolje izkoristiti tudi oglarske kope kot zanimivost za turiste in druge obiskovalce. Pri nas je obiska bolj malo, zato letos ne bom postavil kope. Več bi morali storiti za promocijo posebnosti, ki so značilne za tržiško občino. Imamo le dve turistični kmetiji, obe v okolici Loma. Velika težava pa je, da je še vedno makadam na cesti od Slaparske vasi. Asfalt bi bil dobrodošel vsaj na odseku čez polje, kjer so nujna stalna popravila. Cesto sem zgradil sam in jo tudi vzdržujem,« je potožil Stanko.

Pri Švegljevih so vajeni prijeti za vsako delo. Tega nikdar ne manjka, saj ima kmetija tudi štirideset hektarov gozda. Kmečki turizem je le dodatna dejavnost, za katero sta se posebej izobraževala Pavla in sin Danijel. Mnogi gostje se radi vračajo k Rekarju, kjer seže pogled od Storžiča do Julijcev. Poleg veličastnih razgledov jih posebej navdušuje spokojen mir v objemu gorskih gozdov in travnikov. Posebno nekdanji zdomci občudujejo ohranjeno kmečko okolje, v katerem vztrajajo kljub službam v dolini tudi mladi. Hči Metka se je odločila za študij veterine. To znanje bo v pomoč pri ohranjanju tradicije domačije, ki je lahko za zgled celo marsikateri kmetiji v dolini. Tukaj je namreč vsakdanjik veliko trši od mestnega, sta pritrdila Pavla in Stanko.