Drugačno očetovstvo

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / ponedeljek, 23. januar 2017 / 14:40

Za tradicionalne družbe je značilno, da je oče predvsem v vlogi hranitelja. V razvitih družbah pa se dogaja premik k skrbeči moškosti, kjer si očetje želijo biti tudi čustveno vključeni v družinsko življenje. Pa ne gre kar tako …

Očetje in družine

Zanimive in dragocene razlage o spremenjeni vlogi očeta v sodobnih družbah nam poda sociolog Victor Seidler z londonske univerze Goldsmiths. »Če se danes pogovarjate z moškimi, starimi med 50 in 60 let, povedo, da so imeli občutek, da bodo lahko sprva zagotavljali ekonomsko stabilnost in bodo pozneje v življenju, ko bodo imeli več časa na voljo, vzpostavili odnose s svojimi otroki. Vendar so potem ugotovili, da se distanca, ki je nastala med njimi in njihovimi otroki, ne more popraviti.« Tudi če želi sodobni moški spremeniti svoj odnos do družine in otrok, to ni enostavno. »Delo, ki so ga poznale starejše generacije, je bilo časovno omejeno z jasno razmejitvijo med službenim in zasebnim. Mlajše generacije pa so odrasle v drugačnih okoliščinah in so z razvojem tehnologije izgubile mejo med domom in službo. Današnji delavci so z novo tehnologijo delodajalcem vselej na voljo in morajo tudi biti vselej pripravljeni na takojšnji miselni preskok iz zasebnega v službeno. Tako se lahko denimo igraš s svojim otrokom in ti zazvoni telefon, pa si že spet v službi.« Še večji problem je v tem, da je vse več moških, ki si očetovstva sploh ne morejo privoščiti. »Mlajša generacija moških zaradi negotovih prihodkov sploh nima možnosti postati oče. To je težava po vsej Evropi in je generacijski problem, povezan s prekarnostjo. To je bistvena razlika med mlajšimi generacijami, ki jo ne nazadnje vidimo že pri stanovanjski problematiki, saj ti ljudje živijo pri starših ali pa si delijo stanovanja. Prehod v odraslost, ki vključuje delo, družino in očetovstvo, mlajšim generacijam ni več dostopen v takšnem obsegu, kot je bil starejšim.« Tisti moški, ki službo imajo, živijo vse bolj stresno. »Mnogo moških je v službi odtujenih in razmeroma osamljenih, četudi tega ne prepoznajo. To povzroča stres, to postaja vse večji problem v Veliki Britaniji, kjer stres, depresija in čustvene motnje postajajo bistveno resnejši, kot so bili v preteklosti, kar je tudi posledica tega, da služba postaja čedalje bolj intenzivna in individualizirana izkušnja.« Človek je vreden toliko, kolikor zasluži, vendar tudi moški, ki imajo dobro plačo, živijo v negotovosti. »Tudi v finančnem sektorju, ki je v Veliki Britaniji zelo obsežen, in ne glede na dobro plačo, so zaposleni v tem sektorju, podobno kot tisti v prekarnih delovnih razmerjih, v negotovosti. To je postal del neoliberalnega modela. V korporativno kulturo je vgrajenih veliko več negotovosti. V takšnem okolju moški potrebujejo veliko opore, a je ne poiščejo, saj živijo v prepričanju, da morajo biti neodvisni in samozadostni.« Da je spolna enakost birokratska kategorija, se pokaže v družini. »Pred rojstvom otroka živijo ljudje v prepričanju, da je sodobni čas svet spolne enakosti, a ob rojstvu otroka in vrnitvi očeta na delo se pokaže neenakost. Ženska, ki ostane sama doma z otrokom, sicer razume, da je odsotnost očeta potrebna z vidika finančne stabilnosti družine, a konflikt ostaja. Prav zato se srečujemo z visokimi deleži ločitev v prvih 18 mesecih po rojstvu otroka.« (Vir: MMC RTV SLO) Eno so torej naše želje, drugo pa družbene razmere, ki determinirajo naše odločitve.

Moralisti in »uPORNiki«

»Če pogledamo normalizirano pornografsko industrijo danes, se zdi, da smo se vrnili v čas, ko so se mnenjska gibanja in gibanja za pravice rahlo okrepila, a niso mogla nadvladati moralizma. Skoraj bi lahko rekli, da nam manjka novi Riccardo Schicchi ali nova Ilona Staller z bistroumnostjo in pristnostjo, z abstrakcijo in nespametjo, da predreta v vedno bolj monolitno družbo.« To je izjavil italijanski režiser Carmine Amoroso (1963), režiser filma »uPORNiki« (»Porn to Be Free«). To je dokumentarec o generaciji, ki se je v imenu svobode govora borila proti čistunstvu in cenzuri in tako prispevala k emancipaciji spolne drugačnosti, ki pa je večina še vedno ne sprejema.

Skoki in biljard

»Vsaka štiri leta si ogledam zimske olimpijske igre. Ko gledam smučarske skoke, se vedno vprašam, kako skakalci sploh odkrijejo svoj talent? Kako sploh vedo, da so zmožni tega? Kako odkrijejo, da se lahko spustijo po zaletišču s tako veliko hitrostjo in nato letijo po zraku? To je zame res neverjetno.« S to izjavo je smučarske skakalce počastil nekdanji svetovni prvak v snukerju, Anglež Shaun Murphy (rojen 1982). In kaj je snuker, po angleško »snooker«? Ena boljša in zahtevnejša vrsta biljarda. Po mojem je razlika med obema veščinama predvsem v pogumu, ki je potreben, da si upaš skočiti. Talent in vaja pa sta potrebni pri obeh.