Kamorkoli sem potrkal, so me prijazno sprejeli

Besedilo: Urša Peternel
/ 06:00

Na Hrušici od septembra lani živi operni pevec Dejan Herakovič z družino. Rojen je bil v Libiji, se vrhunsko izšolal na različnih koncih sveta, pri nas pa se je prvič predstavil v opereti Planinska roža.

»Rojen v Libiji, živel in delal v Franciji, Novem Sadu, Bosni … Zelo zanimiva in prijetna 'persona'.« S temi besedami je direktorica Gledališča Toneta Čufarja Branka Smole opisala 37-letnega Dejana Herakoviča, opernega in koncertnega pevca, vrhunskega baritonista in profesorja solopetja, ki se je na Jesenicah prvič predstavil kot solist v opereti Planinska roža. Dejan ima zelo zanimivo življenjsko pot - ogromno je potoval po svetu, se šolal in nastopal v različnih državah, trenutna postaja na njegovi poti pa je septembra lani postala Slovenija. Žena Tamara, po poklicu zdravnica dermatologinja, je namreč v jeseniški bolnišnici dobila službo in s sedemletnim sinom Filipom so se iz Banjaluke priselili na Hrušico, kjer živijo v najemniškem stanovanju. Dejan je po narodnosti Srb, rojen pa je bil v Tripoliju v Libiji, kjer je njegov oče delal kot gradbeni inženir. Kmalu so se preselili v Novi Sad, kjer je Dejan obiskoval šolo ter se navdušil za glasbo. Končal je učenje klavirja na nižji glasbeni šoli, nato pa se preusmeril v solopetje in leta 1996 končal študij solopetja na glasbeni akademiji pri znani profesorici Biserki Cvejić. V Novem Sadu je nato delal kot učitelj solopetja in pel kot solist v tamkajšnji operi. Po selitvi v Banjaluko je delal naprej kot učitelj solopetja, se izpopolnjeval v tujini, s štipendijo francoske vlade v Parizu, pel na Sorboni …

V Banjaluki je spoznal svojo ženo Tamaro, ki je po poklicu zdravnica. Lani je dobila službo v jeseniški bolnišnici, zato so se septembra lani priselili v Slovenijo. »Tu smo zelo zadovoljni in v Sloveniji bi ostali,« pravi Dejan, ki je takoj začel iskati možnosti za poklicno uveljavitev. »Tu nisem nikogar poznal, niti jezika nisem znal na začetku. Tako da mi je bilo zelo hudo, tudi zato, ker sem prej deset let delal, učil in pel. Tu pa nič … A rekel sem si: če sam ne bom poskrbel zase, ne bo nihče …« Tako se je obrnil na jeseniško glasbeno šolo, kjer profesorja solopetja sicer niso potrebovali, so mu pa prijazno odprli vrata, da je lahko v njihovih prostorih vadil. In tam ga je slišala ravnateljica ter ga priporočila za nastop v opereti Planinska roža, za katero so ravno tedaj iskali pevce. Tako je dobil vlogo gledališkega ravnatelja Kalana. »Bila je zelo zanimiva izkušnja, čeprav me je na začetku skrbelo zaradi jezika. Slovenščine sem se namreč naučil kar sam, v vlogi pa sem imel kar veliko besedila. A na koncu se je vse dobro izšlo, smo dobra ekipa in lepo sodelujemo,« pravi. Obenem se je obrnil na operni hiši v Ljubljani in Mariboru, kjer trenutno žal ne iščejo solistov, zato je sprejel delo člana opernega zbora v mariborski Operi pri operi Carmen. Obenem je našel delno zaposlitev kot profesor solopetja v Novem mestu … Tako veliko potuje po Sloveniji, od Maribora prek Novega mesta do Jesenic. Ker nima avtomobila, potuje kar – z vlakom! »Sicer izgubim kar veliko časa, a se ne pritožujem,« pravi. S Hrušice na Jesenice pa se vozi kar z mestnim avtobusom …

In kako so se z družino navadili življenja na Gorenjskem? Dejan pravi, da je iz otroštva navajen menjati okolje (med drugim so dve leti živeli tudi v Peruju), tako da je precej prilagodljiv človek. Tudi sin Filip se je lepo vključil v novo okolje in uživa v prvem razredu Osnovne šole Toneta Čufarja na Jesenicah. »Filip rad riše, bere, poje v zborčku v šoli… Zelo je komunikativen in vse ga zanima,« pravi o sinu. V prostem času se Dejan rad sprehaja, rad (in menda zelo dobro) kuha, posluša glasbo in izdeluje umetniške izdelke. Sicer pa pravi, da so ga, kamorkoli je v Sloveniji potrkal, prijazno sprejeli. Še bolj vesel pa bo, če se mu bodo odprla vrata kakšne operne hiše, kjer bo lahko pokazal ves svoj talent, znanje in izkušnje…