V kulturni prestolnici Evrope

Učenci osmih in devetih razredov Osnovne šole Prežihovega Voranca Jesenice, ki obiskujejo izbirni predmet nemščina, so se odpravili na Dunaj.

Kako so se imeli in kaj vse so doživeli, sta zapisali Jasmina Lika in Ema Henič. »V petek, 9. maja, smo se učenci 8. in 9. razredov (bilo nas je kar 41), ki obiskujemo izbirni predmet nemščina, odpravili na Dunaj. Izpred šole smo krenili ob zgodnji 4. uri zjutraj in se veselo, čeprav malo zaspano, odpravili proti cilju. Na pot nismo šli brezglavo kot ovce, saj smo si že pred odhodom po internetu ogledali znamenitosti, ki naj bi nam jih razkril prečudoviti Dunaj. Naša prva postaja je bil znameniti dvorec Schönbrunn, grad s 1400 sobami, in v eni izmed njih je mali Mozart igral Mariji Tereziji. Ob pogledu na veličastne pozlačene lestence in stenske ornamente smo kar osupnili. Za dvorcem pa je še prekrasen park. Nato smo pot nadaljevali proti Praterju, ki mu lahko rečemo kar Gardaland v malem, to je mestni zabaviščni park. Največja posebnost zabavišča je Riesenrad (Velekolo), ki se dviga proti nebu. Tam smo si z višine ogledali celoten Dunaj. Pogled na zeleno mesto je bil čudovit. Zanimiva je cesarska grobnica (Kaisergruft), kjer so pokopani vsi najpomembnejši predstavniki Habsburžanov. V razkošnih bronastih sarkofagih počivajo Marija Terezija, Franc Jožef I. s soprogo Elizabeto in zadnja avstrijska cesarica. Ustavili smo se tudi v hiši metuljev (Schmetterling Haus), kjer metuljčki kar prosto letajo. Zatem smo se malce potepali po prečudovitem mestu, sapo pa nam je vzela katedrala sv. Štefana (Stefansdom), zanimiva cerkev, ki je razpoznavni znak Starega mesta. Obisk Dunaja pa ne bi bil popoln, če se ne bi posladkali z znamenito saher torto (Sachertorte), tisti najbolj lačni pa z dunajskim zrezkom. Naslednji postanek je bil v mestnem parku, kjer smo videli pozlačen kip Johanna Straussa, ki je napisal med drugim tudi valček Na lepi modri Donavi. Polni vtisov smo odšli na avtobus ter se poslovili od Dunaja. Poveva vam, da je Dunaj vreden ogleda, da pa smo imeli to priložnost, je še posebej zaslužna naša učiteljica nemščine Tatjana Otovič. Z nami so bili še Božena Križnar, Cirila Kuraš in Hubert Henökl.«