Jutri je nov dan

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 19. junija

Počasi, a zanesljivo se dan izteka. Zajela sem ga s polno žlico veselja in zaupanja. Ležim v varnem Andrejevem objemu. Mislim na Tino, na Julijo, na Luka, na Bojana, na mami, na vse, ki jih imam rada in me imajo radi. Ob sebi slutim angela Varuha. Jutri je nov dan. Veselim se ga. Sklenem, da bom svoje prihodnje življenje zajemala z isto žlico; z žlico veselja in zaupanja.

Sreda, 20. junija

Po nepogrešljivem jutranjem napitku začnem pokati stvari, za katere menim, da jih bom danes in prihodnja dva dni na Golniku potrebovala. V potovalko zložim jutranjo haljo, novo (za moj okus seksi) pižamo, spodnje perilo (ki je tudi novo in seksi), kozmetično-lepotilne pripravke oziroma zvarke, copate, dve veliki brisači, Grofe Celjske in »Andrej, Andreeeeej, pomagaj mi zapreti potovalko«. V torbico spravim podobo sinjske matere božje in čas je za odhod.

Nebo je brezmadežno modro. Kljub soncu je jutro dokaj sveže. Na Golnik, kjer me čaka prva kemoterapija, me odpelje Andrej. Med potjo razmišljam o svojem rojstvu ali, natančneje povedano, o svojih treh rojstvih. Verjeli ali ne, do zdaj sem se rodila trikrat; najmanj trikrat.

Prvič sem se rodila 2. junija 1954. O dnevu, ki je v mojem rojstnem listu zapisan kot datum mojega rojstva, več kot toliko nimam povedati. Precej več vem povedati o 8. juniju 1955, ko sem bila stara dobro leto in sem se rodila drugič. Na omenjeni dan (mimogrede, na ta dan goduje sv. Medard, ljudski vremenoslovec) je moja mami klepetala pri sosedih v svojem domačem kraju, se pravi, v Gornjem gradu pri Smoletovih. S seboj na vasovanje je peljala še mojo devetnajst mesecev starejšo sestro Evo (ta je status starejše sestre vzela smrtno resno in me je poskušala na mile viže komandirati, jaz pa sem bila za njene komande praviloma gluha) in, kajpada, mojo malenkost, ki je bila takrat še v plenicah.

Tri babnice, pomeni, poleg moje mami še sosedovi sestri, sedijo v krogu za mizo in klepetajo. Eva je bila zatopljena v igro z drugimi otroki, jaz pa sem ležala v varnem maminem naročju in poslušala žlobudranje besed in stavkov. (No, ja, zelo verjetno je, da sem počela ravno to in nič bistveno drugega.) Mami je imela noge na pručki, ob katero se je zleknil domači pes. Zunaj grmi, treska in lije kot iz škafa. Iznenada gromozansko poči, se zabliska in iz vtičnice za maminim hrbtom udari strela. Strela se zaleti v prvo oviro, na katero naleti: v mojo mami. Švigne ji po hrbtu navzdol, zadene psa, od psa se odbije v steno, pa v drugo steno in še v tretjo steno, v to naredi luknjo, čez katero švigne v lopo iz lope pa tja, od koder je prišla. Se pravi, nazaj ven.

Mami in pes sta padla v nezavest, mene pa je iz »varnega« maminega naročja katapultiralo v drug konec kuhinje. (Se nadaljuje.)