Oscar in Eduard

Wilde in Vilde. Prvi svetovno znan, drugi znan Estoncem. Kot prijatelja na klopci, čeprav se nista nikoli srečala.

Do simpatičnega univerzitetnega mesta Tartu ni bilo daleč. Estonska študentska prestolnica med šolskim letom menda cveti od študentarije, ne samo domače, Tartu vse bolj postaja tudi zanimiv cilj študentskih izmenjav med univerzami različnih evropskih držav. Mesto me je navdušilo. Pravzaprav sem prvič slišal zanj, tudi daljši sprehod po mestu nam ni postregel s kakšno prav posebno znamenitostjo, na koncu pa smo vsi dobili občutek, da je, če že greste v Estonijo, nujno obiskati tudi Tartu.

Navdušeni smo bili nad nekaj zanimivimi kipi, ki so vsi po vrsti nekaj posebnega. Pred mestno hišo je kip zaljubljencev. Arhitekt, ki se je ukvarjal s prenovo hiše in trga, je menda nekoč videl mlad zaljubljen par pod dežnikom. Ta ga je tako impresioniral, da je sredi trga želel imeti tak kip sredi fontane. Prav je imel, tako rekoč ni turista, ki se ne bi želel slikati pred njim. Prav hecen se nam je zdel kip očeta in sina. Oče v naravni velikosti za roko drži svojega sina, čigar kip je enako velik kot očetov, le da je upodobljen kot dojenček. Tudi mi smo se prijeli z njima za roke. Pravi biser pa je bil kip Oscarja Wilda in Eduarda Vildeja na klopci. Sicer sodobnika, prvi svetovno znan irski pisatelj, drugi estonski pisatelj, za katerega vedo predvsem Estonci, ki pa se sploh nikoli nista osebno srečala. Jasno, vsi se slikajo ob kipu, naša mala ekipa pa je vsej zadevi dodala še majhen slovenski dodatek (glej sliko). Pri tem se mi vsiljuje misel, kaj narediti, da bo tudi v Kranj prihajalo več turistov. Več ne izdam, mogoče bom pa kdaj pisal projekt turističnega razvoja Kranja. Kdo ve? Mi smo se spravili v pivnico z imenom Al Capone, v kateri je bilo na izbiro prek 30 vrst piva iz različnih držav. Poskusili smo jih nekaj. (Prihodnjič: proti Talinu)