Neodvisen v svojem delu

"Če dobro delaš, če je čas, v katerem živiš, nekako pošten do tebe, potem lahko dosežeš nekaj, kar se lahko primerja s tistim pred tabo in tudi tistim, kar bo še prišlo v prihodnosti," je prepričan akademski slikar Franc Novinc, novi častni občan občine Škofja Loka.

Motiv, ki ga opazujem na še sveže poslikanem platnu, je eden izmed mnogih obrazov narave, ki jih ponuja vam ljuba okolica domačega Godešiča. Tokrat je to kar pogled skozi okno vašega ateljeja …

»Pokrajina tu okrog, v Dobravah, spodaj na Produ … je bila zame vselej neizčrpen vir motivov, ki sem in jih skušam ujeti na platno. Ja, slikam prav tisto brezo tamle dol. Ko sem enkrat po dežju šel ven, se je skozi njeno razpršeno vejevje lesketalo sonce in je ustvarjalo čudovite barvne odtenke. Ta prvotni občutek je ostal v mojem spominu in na njem sedaj gradim, dodajam, spreminjam … Pa vendar, včasih porabim precej skic, da se to notranje občutenje sreča s tistim, kar je nastalo na platnu. Za to sliko sem jih naredil že ducat, tudi že več platen, pa se mi zdi, da še nisem dokončal.«

Je prednost imeti motiv tako rekoč vseskozi pred seboj, čeprav je ta s spreminjanjem dneva vsakokrat drugačen?

»Če večkrat vidiš določen motiv, se ta akumulira v mislih. Ampak samo videnje je ponavadi premalo, treba je motiv doživeti. Spomin gibanja vejevja v očetovem gozdu iz mladosti še vedno tli, in ko to povežeš z nečim, kar danes vidiš … Tisti trenutek se ozavestiš, greš vase in zagledaš stvari, ki so stare, že dolgo pozabljene. In prav odgrinjanje teh spominov je največje bogastvo za ustvarjanje. Včasih je to težko, se ti upira, zadeneš ob čeri, ampak če si vztrajen, potem spominu slediš toliko časa, kolikor te vleče. Ta nemir potešiš, ko dobiš občutek, da si dosegel želeno.«

Kot da se vam Škofja Loka z listino častnega občana po svoje želi oddolžiti za vsa vaša vračanja v preteklost, ki ste jih plemenitili s sedanjo izkušnjo in jih tako uspešno beležili na slike …

»Zanimivo, da vse, kar delam, poskušam dobiti iz domačega okolja in od svojega doživljanja tega, teh polj, ravnin, travnikov, vran, močvirij, skrivnostnih pripovedovanj starejših ljudi, ki sem jih poslušal, ko je oče enkrat tedensko strigel sovaščane. Vedno sem mislil, da me Škofja Loka kot takega nikoli ni prav sprejela.

Mi z dežele smo se vedno ločili od Ločanov. Bili drugače oblečeni, drugače vzgojeni, vedno smo iz mesta odhajali domov na vas … Nikoli se nisem mogel znebiti tega zadržanega občutka, da smo mi z vasi tu nekje na robu. Vidim pa, da me je Loka kot slikarja vendarle sprejela, bolj kot sem mislil.«

Pa vendarle, sreča za Škofjo Loko, da naprej živi tudi skozi likovne upodobitve …

»Na aktualni razstavi na Loškem gradu je to lepo vidno. Mnogi so na tem področju ustvarjali v preteklosti, kar nekaj nas je, ki to počnemo sedaj, veseli pa me, da za nami prihajajo mladi močni likovniki, saj sem v zadnjih letih na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani poučeval mnoge talentirane študente prav z Loškega.«

Ko ste se sami v mladostniških letih odločali za študij slikarstva, niste ravno naleteli na veliko odobravanje v bližnji okolici. Če bi nadaljevali družinsko tradicijo, bi najbrž kmetovali. Glede na vaš odnos do zemlje, domačega okolja in zavezanosti k tradiciji ohranjanja tega, bi se tudi na kmetiji najbrž prav dobro znašli, mar ne?

»Zagotovo bi zemljo gledal z istega zornega kota, kot jo gledam v vlogi slikarja. Vedno, ko grem dol čez njive, preverim, kako so te obdelane, za kaj je lepo poskrbljeno, kje se dela škoda. Kadar hodim po Osovniku, vzamem s seboj skicirko in si rišem tiste zvite hruške, lišaje, hrapava debla … Zemlja me navdušuje vedno znova, v njej se rojeva novo, mlado, ki zori in dozori in potem budi spomine. In prav ti so tako močni. Asfalta ne poznam tako dobro kot zemljo. Včasih sem slikal razore, krompir, zemljo … Koliko raznoterih barv ima zemlja, kadar je mokra, samo vlažna ali pa čisto izsušena, rumena ali črna. In ko dodaš še človekovo psiho, lahko vidiš tako ali drugače.«

Je mogoča primerjava med naravo, ki se menja v letnih časih, se spreminja z dnevom in nočjo, z vašim ustvarjanjem? Zdi se mi, da ste v različnih obdobjih vedno znali prepoznati prave trenutke za delo?

»Gledam mlado generacijo, ki že na startu zagrabi tisto, kar jim je najbližje, in kot slikarji poskušajo na ta način prodreti. Sam stremim k temu, da delaš tisto, kar čutiš, da moraš narediti. Ne tisto, kar je bilo ali kar delajo drugi. Delovati moraš na svoj način z vso jasnostjo in potem se počasi začnejo stvari spreminjati. Če dobro delaš, če je čas, v katerem živiš, nekako pošten do tebe, potem lahko dosežeš nekaj, kar se lahko primerja s tistim pred tabo in tudi tistim, kar bo še prišlo v prihodnosti. Če odkrijemo nov izraz in če smo pošteni do svojega dela, potem ni skrbi.«

Ste tudi sami kot slikar gradili predvsem na osebnih impulzih?

»Ja. Čim dlje, kolikor je mogoče. Seveda včasih zdrsneš, včasih ne uspe, zgodi se, da tehnično ne zmoreš in pridejo dvomi. Včasih misliš, da si naredil dobro sliko in jo gledaš dva, tri dni, pa nazadnje ugotoviš, da vse skupaj ni nič. Zgodi pa se, da kakšno delo, ki se mi ni zdelo nič posebnega, pogledam po desetih letih in si rečem: še tole je za popravit, pa je slika končana.«

Poleg profesorskega dela na akademiji še vedno veliko slikate. Mislim, da zelo veliko delate.

»Sam imam vedno občutek, da delam premalo. Včasih imam kar slabo vest. Ta občutek verjetno izvira iz tega, da ko se enkrat navadiš delati, te vedno preganja moralni maček, kadar nisi »noter«. In te spet požene k platnu. Te stvari se druga z drugo oplajajo in mislim, da je rezultat navsezadnje pozitiven. Zadovoljen si z njim. Najhuje je, če pride do prekinitev, da več »filozofiraš«, kot delaš.«

Ste se kdaj ujeli v obdobju, ko ni bilo navdiha?

»Nisem. Tega sem se pa zelo pazil, ker vem, da je od tega vse odvisno. Z delom je mogoče rešiti večino problemov, slike so narejene, lahko so razstave, stroka poroča o njih, začne se govoriti o avtorju, včasih celo kaj prodaš …«

Kako je slikati z mislijo, da vas bodo konec meseca tudi uradno razglasili za častnega občana Škofje Loke?

»Slika, ki jo imam na stojalu, se zaradi tega nič ne spremeni, je pa prijetno občutiti pozornost, ki ti jo posveča javnost. Hkrati pa se mi to zdi tudi priznanje likovni umetnosti v Škofji Loki.«

Ste kdaj delali kakšne obračune s svojim dosedanjim ustvarjanjem?

»Veliko slik imam. Ko včasih zaidem tja, kjer jih hranim, in si ogledujem 30 let stare slike, kar obnemim, obsedim in začnem analizirati, zakaj sem takrat naredil tako in ne drugače, zakaj česa nisem delal več, in spet, kako dobro, da sem se lotil tega in onega. In si rečem, tole bo še treba narediti, hkrati pa vem, da je to nemogoče. Tisti čas je že mimo. Ne bo ga več.

Zadovoljen sem, ker sem vseskozi lahko ostal neodvisen, kar še ne pomeni, da sem vedno delal brez napak in samo prav. Najbolj pomembno pri tem je, da ne mine dan, da ne bi potegnil črte. In to mi je bolj ali manj vselej tudi uspevalo.«

Tudi v času evropskega nogometnega prvenstva?

"Seveda. Je pa res, da bo tudi nogometa veliko. Najprej moram videti vsa moštva, kako igrajo, potem izločiti najboljše … Tudi letos bo zelo zanimivo. O tem ne dvomim."