Spomini na vrtec Železniki

Čeprav so nekateri spomini na vrtec že pozabljeni, so mnogi še vedno tako živi, kot bi se vse dogajalo včeraj. Tam sem spoznala prve prijateljice, s katerimi sem delila prosti čas. Spomnim se okroglih miz, za katerimi smo sedeli, ko smo jedli ali pa ko so bila na vrsti ročna dela. Šivanje pa me je dolgočasilo. Pri mizah smo tudi risali, to smo imeli radi. Ampak če risbe pogledaš danes, ne bi vedel, kaj smo pravzaprav risali. Vsaj moje risbe so bile obupne. Preveč pisano, načečkano.

Z najboljšo prijateljico Ano sva imeli najraje kosila. Še preden so drugi pojedli, sva bili že drugič v vrsti. Še nekaj nama je skupno: nisva marali indijančkov, ki pa so bili v vrtcu na srečo redki.

Sanjala sem, kot še marsikateri otrok, da imam sestro dvojčico. Z Ano sva v vrtcu razlagali, da sva sestri in da eno v vrtec pripelje ati, drugo pa mami. Dejali sva, da so med mojim blokom in Anino hišo vrata, skozi katere hodimo iz hiše v blok in obratno. Če dobro premislim, so nama otroci verjeli. Smešno, a obe imava bujno domišljijo še danes!

Nika Kofler, 9. b, OŠ Železniki