Hlaček Pacek in Umita Mica

Besedilo: B. B. Bello, Ilustrirala: Eva Serpan Sitar
ponedeljek, 9. junij 2008 / 06:00

Fonzek

Tam je stal majhen, prestrašen kuža. Ker je bil črn kot noč, ga prej nista videla. »Najin bo, skrbela bova zanj,« sta se takoj odločila Hlaček Pacek in Umita Mica. »Prosim, ne povej babici,« je umita Mica prosila Ribjega Franca, ki se je takoj zasmejal in dejal: »Ja, otroka to je živo bitje in veliko dela bo z njim. Kdo ga bo hranil, vozil na sprehode? Treba ga je umiti, mu skrtačiti dlako.« »Tudi tebe, Hlaček Pacek, bi bilo treba skrtačiti, saj imaš v laseh polno posušene trave,« se je zasmejala Umita Mica. »Ja, otroka, če bosta zanj lepo skrbela, bo to ostala naša skrivnost in lahko mu naredita pasjo uto pri stari čolnarni. Otroka sta kriknila od veselja in Hlaček Pacek je dejal, da takoj steče do drvarja Namrščenega Petra in ga poprosi za malo lesa in kakšen žebelj, da za ubogega kuža naredi uto. »Hvala Ribji Franc, res bova lepo skrbela zanj,« sta otroka vsa vzhičena rekla v en glas. »Ime mu moramo dati,« je rekla Umita Mica. »Toda, kako pa bomo vedeli, ali je fant ali punca,« je vprašal Hlaček Pacek. »Počakajta, da bo šel lulat,« je dejal Ribji Franc, »pa bosta potem videla, kaj je. Če bo dvignil nogo pri drevesu, je zagotovo psiček,« se je zasmejal in se napotil proti stari čolnarni. »Se vidimo tam, otroka. Zdaj pa le brž po les in kakšno hrano za kuža, gotovo je lačen. Bog vedi, koliko časa je sirota sama tavala po trsju,« je še pripomnil Ribji Franc. Hlaček Pacek in Umita Mica sta se seveda strinjala. Hlaček je še pobrskal po žepu, kjer ima shranjenih mnogo stvari, med njimi tudi kos vrvice, ki mu jo je dal Sadjar Janč. Ta je dober sadjar, vedno dobro obreže drevje, da je dosti letine.

Nekoč je soseda, Radovedna Marta, gospa že nekoliko v letih, brez enega samega črnega lasu na glavi, razširila govorice, da je sadjar Janč hudoben, ker njena jablana ni obrodila niti najmanjšega jabolka. A seveda to ni res. Sadjar Janč je vedno govoril, da moraš drevje imeti rad, se z njim pogovarjati in lepo skrbeti zanj. Vrvico je imel za privezovanje mladega drevja. In če je dobra za drevje, bo tudi za malo črno pošast. »Fonzek naj bo,« je dejala Umita Mica. »Ampak, saj še zdaj ne veva, ali je punca ali fant,« je odvrnil Hlaček Pacek. A v tistem trenutku je Fonzek, kot bi vedel, šel do starega debla, pogledal Hlačka Packa in Umito Mico, dvignil nogo in opravil svoje. Hlaček Pacek in Umita Mica sta se zasmejala, nakar je Hlaček Pacek stopil k njemu in ga privezal za deblo. »Tako, tu lahko počaka, kmalu se vrneva,« je dejal Hlaček Pacek in prosil Umito Mico, če bi tekla domov in vzela iz shrambe klobaso. Fonzek bi jo gotovo z veseljem pojedel. Medtem pa bi on skočil do drvarja Namrščenega Petra, povprašat za nekaj kosov lesa. Urno sta stekla vsak v svojo smer. Hlaček Pacek je tekel kot nikoli poprej. Prehitel je celo sosedov traktor, ki ga je vozil Skromni Lan, fant, ki rad kmetuje in ima tudi že punco v sosednji vasi. Ljudje pravijo, da je skromen in marljiv ter rad priskoči na pomoč. Hlaček Pacek mu je le pomahal v pozdrav in že je švignil mimo. Med tekom je razmišljal, kako bi zdresiral Fonzka v dobrega čuvaja ali dobrega detektivskega psa. Tako bi lahko raziskal, kaj je bilo z jablano Radovedne Marte. Mogoče pa kaka žival ali kdo drug krade sadje. To je bila le ena od mnogih misli, ki so rojile Hlačku Packu po glavi. Umita Mica pa je, medtem ko je tekla domov, razmišljala o čisto drugih rečeh. Videla je Fonzka s pentljami za ušesi, lahko bi mu nadela tudi copatke, ki jih je sama dobila, ko je bila še majhna. Ravno pravšnji bi bili za Fonzkove male tačke. A vendar se morata s Hlačkom Packom skupaj odločiti, saj je Fonzek od obeh. Ko je pritekla do hiše, je Lepa Greta ravno na dvorišču pitala kokoši. »Ja, kaj si pa tako zadihana? Je kaj narobe? Umiri se malo, tja na klopco sedi. Prinesem ti malo limonade,« je dejala Lepa Greta. »Hvala, nisem žejna. Nič se ni zgodilo, samo malo orehov bi vzela iz shrambe. S Hlačkom Packom bova ves dan pri močvirju in potrebujeva nekaj za pod zob. Tudi kakšne klobase se ne bi branila,« je rekla Umita Mica. (Se nadaljuje)