Zlata popotnica Zlatka Kavčiča

Zlatko Kavčič s položaja predsednika uprave Gorenjske banke, ki jo je vodil kar osemnajst let, odhaja v pokoj z odličnimi dosežki in v svojem slogu, saj je tudi menjavo na vrhu Gorenjske banke izpeljal skrbno in natančno.

Zlatko Kavčič pooseblja Gorenjsko banko. K temu je po eni strani prispevalo njegovo tridesetletno delo v banki (najprej je osem let vodil radovljiško enoto, nato je bil dve leti podpredsednik in v zadnjih osemnajstih letih predsednik uprave) in po drugi strani njegov način vodenja. Nobena stvar, niti najmanjša, ni šla mimo njega, kar je poleg vsega drugega zahtevalo veliko časa. V banko je prihajal zgodaj zjutraj in na telefon ga je bilo še najlažje dobiti pet minut do pol osmih, kar je za novinarje ubijajoča ura. Za njim so bile takrat že jutranje priprave na sestanke, ki so se vrstili tja v pozno popoldne. Zvečer smo lahko večkrat opazili, da luči v njegovi pisarni še vedno gorijo, čeprav je bilo bančno poslopje že v temi, obdano z značilno modro svetlobo.

"Če bi seštel vse ure, ki sem jih prebil na delu in jih preračunal v delovno dobo, bi k štirim desetletjem lahko dodal še kakšno. Nabral sem torej dovolj delovnih let, zdravje pa žal ni nekaj, kar bi bilo človeku dano za vselej, tudi meni ne. Odhajam torej v zasluženi pokoj," je v pogovoru za Gorenjski glas dejal 11. aprila, ko je javno spregovoril o svoji upokojitvi.

Menjava na vrhu Gorenjske banke je bila za marsikoga presenečenje. Za naše razmere je nenavadno, da se v javnosti o tem ni na dolgo in široko razpravljalo že vsaj nekaj let in iskalo naslednika. "Vse je dogovorjeno, načrtovano," je bil kratek, ko je povedal, da odhaja in da bo vodenje Gorenjske banke prevzel njegov najožji sodelavec Gorazd Trček. Spet je ravnal v skladu svojim prepričanjem, da za bankirja ni dobro, če veliko govori. "Vse, kar ima bankir svojega, je njegova beseda in zaupanje ljudi. Vse drugo je izposojeno. Banka in denar sta preveč resni stvari, da bi se z njima ukvarjali pustolovci," je dejal v že omenjenem intervjuju.

Tako kot vse drugo je tudi menjavo na vrhu Gorenjske banke izpeljal skrbno in natančno, skoraj tiho. Vsekakor ni želel povzročati nemira, kar je za banko, ki ji zaupamo svoj denar, bistvenega pomena. Za njegovo namero o upokojitvi so od konca lanskega leta vedeli le najbližji sodelavci in največji lastniki banke. Vendar so spoštovali njegovo željo in tega niso razglašali. Spoštovali so njegovo zaupanje in lahko rečemo, da je dobro vedel, komu lahko zaupa, saj govoric ni bilo.

Zlatko Kavčič odhaja z bleščečo bančno kariero. Ugledna angleška institucija Finance Central Evrope je Gorenjsko banko že peto leto zapored razglasila za najboljšo slovensko banko, Zlatka Kavčiča pa za bankirja leta.

Njegovi dosežki so toliko večji, če vemo, da je bila Gorenjska banka po slovenski osamosvojitvi zaradi železarskega dolga dobesedno pred zlomom. Tudi ta izkušnja je prispevala k temu, da Zlatko Kavčič varnost bančnega poslovanja vedno postavlja na prvo mesto in pri tem je resnično dosleden. "Kdor se odloči za bankirja, mora vedeti, da bo moral velikokrat reči ne, da bo zaradi tega marsikdaj kdo hud nanj in da mora biti dosleden in nepopustljiv," je dejal v nedavnem pogovoru.

Na majski skupščini delničarjev se je Zlatko Kavčič poslovil z rekordnim dobičkom in dividendo. Izbral je torej pravi trenutek. To zmorejo le največji voditelji, saj je najtežje oditi na vrhuncu slave. Gorenjski banki se zaradi njene trdnosti oziroma zlate popotnice Zlatka Kavčiča ni treba bati prihodnosti. "Ne izpusti očesa nad banko, ki si jo ustvaril s svojo ekipo," mu je na zadnji skupščini naročal Janez Bohorič in s tem izrekel dobrodošlico v nadzornem svetu Gorenjske banke.

"Zdravje in denar sta sorodnika, saj sta na lestvici vrednot umeščena najvišje. O tem, da je zdravje najpomembnejše, pa ni nobenega dvoma," je dejal pred kratkim, ko je Gorenjska banka trem gorenjskim bolnišnicam poklonila 150 tisoč evrov. Lani so poplavljencem v Železnikih namenili 100 tisoč evrov. Tudi pri dobrodelnosti je Zlatko Kavčič ravnal skrbno, pomoč so dobili tisti, ki so jo resnično potrebovali, ali pa za stvari, ki koristijo najširšemu krogu ljudi.