Gremo v Ljubljano

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 7. junij 2008 / 06:00

Ste kdaj pomislili, da bi šli v glavno mesto z vodnikom? Če nimate časa in denarja za živega, si lahko odslej v roke vzamete knjižnega. Špela Kuhar in Robert Potokar sta napisala vodnik Gremo v mesto Ljubljana. V njem nas vodita na arhitekturne sprehode in oglede ...

Me prav zanima, ali je na Slovenskem in Gorenjskem sploh še kdo, ki nikdar v življenju ni bil v Ljubljani? Najbrž je, a prav veliko takih gotovo ni. V glavno mesto hodimo kar naprej, po raznih opravkih, v šolo ali službo, po potrebi ali kar tako. Po njem se vodimo sami ali s pomočjo drugih in njihovih napotkov. Vodene oglede mesta si privoščijo vse številnejši tuji turisti, Slovenci za kaj takega nimamo časa ali pa si domišljamo, da svoje glavno mesto že dovolj dobro poznamo. Med slednje sodim tudi sam. Pa sem bil ob listanju in branju lepo oblikovanega vodnika Špele Kuhar in Roberta Potokarja prijetno presenečen. Zvedel sem še precej več od tistega, kar sem že vedel ali pa se mi je le zdelo, da vem.

Moj prvi vodnik v Ljubljano je bil oče. V začetku šestdesetih, meni je bilo kakih deset let. Peljala sva se z avtobusom. Oče je šel po službenih opravkih. Ko je opravil, pa si je vzel časa in me peljal čez Tromostovje na grad in še kam. Spominjam se predvsem teh dveh »punktov«. Kdo bi si mislil, da so lahko eden zraven drugega kar trije mostovi! Kako bi bodoči planinec pozabil svoj prvi razgled po osrčju Slovenije z razglednega stolpa na gradu, ki stoji na vrhu ene najnižjih slovenskih »gora« (376 metrov)! Pozneje sem v Ljubljani kot gimnazijec in podaljšani študent preživel celih deset let (1967-77). Od takrat se vanjo vračam vedno znova, z nostalgijo in simpatijo. Posebni užitek, ki ga doživiš, ko greš mimo kake stavbe, po ulicah in čez trge, po nabrežjih Ljubljanice ali po mestni okolici, pa je – kot rečeno – v tem, da o stari znanki zveš še kaj novega.

Z vodnikom Gremo v mesto Ljubljana (izšel maja 2008) sem mesto doživel na novo. Prebral sem najprej zgodovinski pregled arhitekturnega razvoja mesta in si nato privoščil vseh šest sprehodov in po njih še pet ogledov. Prvi sprehod nas vodi po Stari Ljubljani, znotraj njenega nekdanjega srednjeveškega obzidja. Drugi po levem bregu Ljubljanice (Novi trg, Breg, Vegova ulica, Kongresni trg in Čopova ulica); tretji po Miklošičevi cesti, od Prešernovega trga do železniške postaje; četrti razkaže novi del Ljubljane (Trg republike, Slovensko cesto in četrt nacionalnih kulturnih ustanov); peti zapelje v park Tivoli, zeleno srce Ljubljane, in šesti v Trnovsko predmestje (Trnovo, Mirje, Krakovo in Barje). V dodatnih petih ogledih pa smo vodeni še okrog mestnega središča, najprej v severnem in zahodnem delu mesta (Šiška, Bežigrad in Dravlje), nato v vzhodnem (Moste, Polje in Fužine); potem po Poti spominov in tovarištva, ob reki Ljubljanici, za sklep pa si mesto ogledamo še – iz balona.

Ves čas se seveda ustavljamo ob arhitekturno najbolj ambicioznih in zanimivih stavbah. Pa ne le pri tistih najbolj znanih, od Rimskega zidu do Cankarjevega doma, od gradu in cerkva do sodobnih poslovnih in stanovanjskih kompleksov, ki so tudi arhitekturni in ne le funkcionalni dosežek. Mene so prijetno presenetile stavbe, na katere doslej sploh nisem bil pozoren. Ali veste, kje stoji Mali nebotičnik? Katera sodobna arhitektura se imenuje Klavir in katera Esmeralda? Kje in kakšno rezidenco si je omislil veleposlanik Kraljevine Nizozemske? Odgovore najdete v vodniku. Špela Kuhar, Robert Potokar in Blaž Budja so nas že leta 2002 prijetno presenetili z Arhitekturnim vodnikom po Gorenjski, za katerega so leta 2003 prejeli Plečnikovo medaljo. Pohvalo in še kaj si prva dva zaslužita tudi to pot. Predvsem pa rabo. Pot v Ljubljano z njunim vodnikom je pravi užitek.