Njena pot

Življenjska zgodba Ivanke Tratnik iz Žirov

Priznam, čeprav s težkim srcem. Ivanke Tratnik, čeprav je moja someščanka, sploh nisem poznala. Kar je po svoje smešno, saj živi komaj kakšen slab kilometer stran od mene. Nekoč pa me dregne pod rebra njena hči Berta,/hvala bogu/ in mi reče, ej, Milena, a se tebi sploh sanja, koliko zanimivih fotografij hrani moja mama.

Po navadi radovednost menda ni lepa čednost, toda v mojem primeru je dar z neba. Ker če je ne bi imela, potem mi ne bi bilo dano spoznati toliko prijetnih in enkratnih sogovornikov. Iz rok sem izpustila vse pomembne in nepomembne stvari in še isti večer potrkala pri Ivanki. Malo me je skrbelo, ker je bila hiša v temi, toda prej, preden sem pozvonila drugič, se v ključavnici obrne ključ.

»Rada sem v temi,« mi reče. »Tega nas je nekoč naučil oče, saj smo se po večerji otroci spravili na peč, on pa nam je spodaj, na klopi, v temi pripovedoval zgodbe.«

Od nekod je privlekla cele škatle, napolnjene s fotografijami. Njen mož, ki je drugo svetovno vojno preživel v ujetništvu v Nemčiji, je večino časa kot ujetnik delal pri nekem kovaču.

»Lastnik kovačije in njegova družina so ga sprejeli kot družinskega člana, pri njih mu ni bilo nič hudega. Po koncu vojne so mu v torbo stisnili precej uporabnih stvari, med njimi tudi fotoaparat. Z njim je ob prihodu domov fotografiral marsikaj, saj je bil eden redkih, ki ga je imel. Tako hranim eno redkih fotografij, ki dokazuje, koliko snega je padlo leta 1952, več kot dva metra. Potem imam precej fotografij o žirovskih skakalcih, ki so se poizkušali na skakalnici v Račevi. Marsikaj bi se našlo …,« mi je razlagala Ivanka.

Ivanka se je rodila v Lavrovcu, v družini z enajstimi otroki. Trije so kmalu umrli. Življenje ni bilo rožnato. Mama je vse otroke rodila doma. V tistih časih so porodnice edino takrat, če so bile komplikacije, peljali na vozu v Ljubljano, kar ni bil špas. Zlasti še, če so že imele popadke. In jih je po tistem razdrapanem makadamu še bolj pretreslo.

»Eden od otrok se je rodil mrtev, tega se dobro spomnim. Še danes vidim pred seboj očeta, ko je nesel po stopnicah trug'co. Sestrico je pobrala krvava griža, tudi jaz sem jo imela, a sem preživela. Menda zato, ker me je mama dojila.«

Ko ji je bilo pet let, jim je pogorela žaga. Ded očetu ni dovolil, da bi sekal smreke. Zato je moral oče v Ljubljano, kjer je vzel posojilo. K hiši so začeli hoditi mojstri, hoteli so zgraditi tudi sodobno turbino. A je denarja prehitro zmanjkalo. Ivankin oče je moral oditi še k Bizjanu v Rovte, da mu je ta nekaj posodil. Samo za ta del izposojenega denarja je morala mama zrediti prašička, da je lahko plačala obresti. Tudi otroci so morali še pozneje, ko so odrasli, pomagati odplačevati posojilo.

Ivanka se je, tako kot vsa dekleta njene starosti, hitro naučila klekljanja. Poleti pa je nabirala korenine arnik. Otroci so s prodajo le-teh preživljali celo družino.

Ivanka se je, tako kot vsa dekleta njene starosti, hitro naučila klekljanja. Poleti pa je nabirala korenine arnik. Otroci so s prodajo le-teh preživljali celo družino.

»Mislim, da smo takrat po sili razmer uničili veliko arnik. V marsikateri gmajni so nas nagnali, ker so jo lastniki nabirali sami.«

V šolo je začela hoditi pri dobrih sedmih letih. Pouk so imeli v neki zasebni hiši na Vrhu svetih treh kraljev. V spodnjih prostorih je živel nek starejši mož, ki ni prenesel hrupa, in zato so morali otroci nenehno hoditi po prstih in biti tiho. Kar je bilo zelo težko. Ivanka je hodila skozi gozd sama, strah jo je bilo tudi Šentjenžovcovih mulcev, ki so ji radi nagajali. Župnik ji je zmeraj pogledal skozi prste, nikoli je ni naklepal po prstih. Ni se mu upala povedati, zakaj se ji mudi, ker so ji mulci zagrozili, da jo bodo slekli, če bo špecala. Nekoč so ji za obleko spustili rjavo žabo. O, kako je kričala, pa ni nič pomagalo.

Kasneje je začela hoditi v šolo v Lavrovec. Tam so bili otroci bolj manirni.

»Ob poti, po kateri sem hodila, je nek fantin imel na vodi mlinček. Tudi meni je bil všeč, a nič več kot to. Nekoč me napade njegova mama, priteče in se začne dreti name, češ da sem njenemu Viktorčku razdrla mlinček. Besna me porine in padem v apnenico, kjer je rasla robida. Bila sem kot Kristus na križu, polna bodic in mama mi jih je potem celo popoldne pulila. Pa še nič kriva nisem bila …«

Tudi v šoli sem bila bolj plašna. Ponižna.

»Naredila sem le štiri razrede, potem me je oče izpisal, ker je bilo doma preveč dela. Rada se spominjam obeh učiteljic. Ena je bila doma iz Italije, vsako popoldne se je jokala za cerkvijo. Pravili so, da ji je dolgčas po domu. Pavla je bila živčna, rada je komu prisolila zaušnico, tudi mene je enkrat doletelo.«

Kljub težkemu otroštvu se rada spominja ata, ki se je včasih z otroki lovil tudi slepe muhe, ampak to je bilo redkokdaj, saj je bil nenehno v skrbeh zaradi kredita.

Tam okoli leta 12928 se je v Rovtah ustanovila Kmetijska zadruga. Naredili so tudi mlekarno. Mleko pa smo puščali v farovžu v Rovtah. In ni kazalo drugega, kot da sva s sestro nosili mleko tja. Bilo je dve uri hoda, imela sem trinajst let, bila sem švohcena, zmerja lačna. Na rami sem nosila 15-litrsko kanglo, sestra pa 25-litrsko. Si morete predstavljati, kakšna teža je to bila?