Iz starih časov: Šolska udba

V ljubljanski stanovski šoli, ki jo je vodil Trubarjev protestantski sotrudnik Adam Bohorič, je šolski red predvideval tudi vzgojne "institucije" palice, skrivnega ovaduha in lesenega osla!

Hude reči, ampak vse za napredek znanja in lepega vedenja. »Učenec, ki bo iz šole kaj izblebetal ali opravljal s svojimi starši součence ali učitelje, jih bo dobil s palico, kakor naj se učitelji tudi pobrigajo, da bodo starši spoštovali nauk Jezusa Siraha, ki uči, da z otroki ne smemo biti premehki, se z njimi ljubkovati, še manj pa jim dajati potuho ali opravičevati njihovo hudobijo, čeprav zopet ni treba, da bi učitelji vihteli palico kar tako brez pravega vzroka …« Sliši se staromodno, a če malo pomislimo, bi bilo lahko kaj od tega še danes oziroma spet uporabno.

Kaj pa razredni ovaduhi? »Ker učitelji ne morejo biti zmeraj z učenci ter paziti nanje in ni zato nič manj potrebno, jih tako v šoli in v cerkvi, kakor tudi sicer na ulici, privajati na red in dobro vedenje ter jih navajati na urjenje latinskega jezika, in ker imajo učenci dovolj razloga, se uriti v disputacijah, zaradi tega naj vsak učitelj določi v svojem razredu in v vsaki dekuriji /oddelku/ enega 'koričana' ali skrivnega ovaduha, ki mora marljivo nadzirati ostale součence v šoli, v cerkvi in na ulici ter zapisati, kaj je ugotovil na njih kaznivega, in to ob določenem času pokazati učitelju, kar bo čednosti vsestransko pospeševalo, priskutnost pa preprečevalo. Kadar pa ovaduh sam zasluži kazen, svojo službo malomarno opravlja ali pa hoče učencem prizanašati, kar bo vsak učitelj pač kmalu ugotovil, naj ga brez prizanašanja kaznuje, da bo njegov naslednik tem bolj priden, in naj zmeraj na skrivaj določi novega, preden mu je prejšnji poročal.« No, pa naj še kdo reče, da je udba šele boljševiška iznajdba!

Pomembno vlogo je igral tudi leseni osel. V učilnicah je visela slika osla ali oslove glave, naslikana na kos lesa ali v njem izrezljana. Kdor je dobil kazen »lesenega osla«, si ga je moral obesiti okrog vratu. Če ga je moral obdržati čez noč, je bil pa še tepen. »Da bodo učenci tem bolj dosledno vadili latinski jezik in da bodo imeli tem več razloga in vzpodbude, se vežbati v disputacijah, naj bo odslej v vsakem razredu, razen v prvem, poseben leseni osel, ki ga naj dobijo tisti, ki v vedenju ali govorjenju niso taki, kakor se spodobi. Obesiti ga je treba tistemu, ki pri vajah iz oblikoslovja ali pri drugih lekcijah ne zmore dobrega odgovora, odgovori pa na vprašanje njegov součenec, ki je po vrstnem redu neposredno za njim. Vendar pa naj se tistemu, ki ima lesenega osla, kljub temu še dovoli, da za eno uro pred odhodom učencev iz šole disputira zanj s tremi učenci, ki so v razredu neposredno nad njim, če morda le ne premaga enega ali drugega. Učenca, ki končno le odnese osla domov ali ga obdrži čez noč, naj učitelj naslednji dan pred odhodom učencev iz šole za kazen z dobršno mero udarcev krepko izplača, razen če se odkupi s posebno lekcijo, ki mu jo da učitelj, da bi s tem bolj spodbudil ostale k večji marljivosti in pazljivosti.« (Vir: Primož Trubar.doc, Založba Rokus Klett, Ljubljana 2008.)