Meti Rojnik v spomin

(18.2.1940 - 24.5.2008)

Včasih moram poiskati te strme poti,

moram položiti nanje svoje roke

in stkati čudno lepe vezi,

moram priti tja, kjer se zdi,

da besede drugače zvene

in se drugače pogleda v oči.

Ta verz Rudija Klinarja je bil Metin moto. Napisala si ga je v svoj planinski dnevnik. Zapolnjen je bil z žigi in zapisi o vtisih in občutjih z najrazličnejših planinskih poti. Mnogokrat je bil omenjen in zabeležen tudi Roblekov dom, čeprav dolgo ni vedela, kako usodno je z njim povezana.

Rodila se je v Mojstrani, poznali so jo kot Požgancovo Meto. Osnovno šolo je obiskovala na Dovjem, gimnazijo na Jesenicah, učiteljišče v Tolminu. Njena prva služba je bila na Jesenicah, kasneje si je ustvarila družino in dom v Radovljici. Leta 1986 je dobila službo na osnovni šoli v Lescah in s tem se ji je izpolnila velika želja. Z učilnic se namreč vidi naravnost na Stol, Triglav, Julijce ... Postala je članica Planinskega društva Radovljica, bila je tajnica in tudi članica upravnega odbora, sodelovala je v planinskem krožku na šoli. Upokojila se je leta 1996, gore so jo tedaj še bolj pritegnile. Kadar je le mogla, je šla na pohodniško ali gorniško turo. Ljube so ji bile malo obiskane, samotne in odmaknjene gore. Rada je pomagala v mladinskem odseku, skrbela je za izvedbo planinskih taborov in tudi za najmlajše planince v vrtcih.

Pri urejanju nekih dokumentov je leta 2000 naključno izvedela, da je bil njen oče Oskar Pogačnik nezakonski sin lekarnarja Hugona Robleka. Da, prav tistega, ki je skupaj z Jakobom Aljažem postavil temelje slovenskemu planinstvu. Morda je podedovala ljubezen do gora in narave prav po svojem slavnem predniku.

Marsikatero življenjsko preizkušnjo je pogumno premagala, zato smo upali, da ji bo uspelo premagati tudi zahrbtno bolezen, s katero se je spopadala v zadnjih letih. V tem neenakem boju je bila smrt močnejša in v torek, 27. maja, smo se na pokopališču na Blejski Dobravi še zadnjič poslovili od nje. Spomin nanjo pa ostaja …