Strpnost je lepa čednost

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 19. junija

V sprejemni ordinaciji dr. Petra Papuge je precej živahno oziroma ni prav nič dolgočasno niti zamorjeno. Poleg mene čakata na sprejem še neka gospa srednjih let in starejši gospod. Se razume, vsak od njiju ima svojo življenjsko zgodbo in, kot se v klepetu v troje izkaže, tudi vsak svojo življenjsko preizkušnjo. Vzemimo, gospoda. Je nadpovprečno visok, slok, zagorel, tako, na oko, mu jih pripišem šestdeset (in se za petnajst let uštejem). Pred tremi leti je zbolel za rakom. Po njegovem pripovedovanju je bolezen prišla kot strela z jasnega, saj do takrat tako rekoč ni vedel, kaj pomeni biti bolan. Njegovemu osebnemu zdravniku se je zdelo nekaj na njem sumljivo in ga je poslal na preiskave k specialistu. Ta je odkril raka in napotil pacienta nazaj k osebnemu zdravniku. Ker je bil slednji prav takrat na letnem dopustu, moj sogovornik ni izgubljal časa in je začel strogi dvainštiridesetdnevni post. (Mimogrede, tudi meni je naprej padel na misel post, a mi ga je dr. Petar Papuga absolutno odsvetoval. Med drugim tudi zaradi mojega »švohotnega« telesnega stanja.) Med postom se je zdravnik vrnil in se strinjal, da opravi pacient začeto do konca. Po dvainštiridesetih dneh so zunanji znaki bolezni tako rekoč izginili. Kar je ostalo, je uradna medicina odstranila z operacijo. Od končanega posta naprej gospod uživa v glavnem presno hrano. Ko gre, recimo, na Triglav, ne je nič drugega kot jabolka. (Jabolka so zlata vredna hrana, a se tega, žal, ne zavedamo dovolj; raje kot po domačih jabolkih segamo po uvoženem, eksotičnem sadju. In to je, ne bom rekla življenjska, velika napaka pa zagotovo.) Sprva so bili prijatelji do njegove prehrane skeptični. Kratko malo niso mogli verjeti, da lahko dajo jabolka človeku dovolj potrebne energije, po prvem skupnem izletu na Troglav pa so se na lastne oči prepričali, da so bili v skrbeh čisto po nepotrebnem. Skratka, gospod je prišel na Triglav in s Triglava, ne da bi zaužil kaj drugega, kot jabolka. Razen tekočine, se razume. Vsaj na videz zgleda zdrav kot dren in tudi počuti se tako, za vsak primer pa je še vedno pod strogim nadzorom uradne medicine in, kajpada, dr. Petra Papuge, ki mu, vsaj kar se mene tiče, stoodstotno zaupam. (Trdno pa sem prepričana, da v njegovo znanje, strokovne sposobnosti in nenazadnje poštenje zaupajo vsi njegovi pacienti in teh je izjemno veliko.)

V tem trenutku sem na vrsti. Uležem se na hrbet in se prepustim znanju ter izkušnjam dr. Petra Papuge. Medtem ko mi v akupunkturne točke na nogah, v rokah in na glavi zabada igle, česar sploh ne čutim, mi nevsiljivo svetuje, kako naj se vedem v svetu uradne medicine, kako naj sprejemam in se odzivam na kemoterapijo, se pravi na zdravljenje na Golniku. Tisto, kar mi posebej položi na srce, je, da na Golniku nikakor ne bom edina pacientka, da se torej ne bo vse vrtelo okrog mene, in da se moram temu primerno odzivati na okolje. Skratka, strpnost je lepa čednost. (Se nadaljuje.)