Prikrito, zavito in skrito - ali res?

Ljudski pregovor pravi, da nič ni tako skrito, da ne bi enkrat prišlo na dan. V njem je precej resnice, pa vendar mislimo, da drugim lahko nekaj skrijemo, če se zares potrudimo – vsaj trenutno ali za krajši čas. Kako je dejansko s tem?

Še največ lahko skrijemo ljudem, ki so nas pravkar spoznali in o nas ne vedo praktično nič. Tem se lahko zlažemo in zaigramo marsikaj. Z malo spretnosti in sreče (če novi znanec ne bo preverjal podatkov in se ne bomo več kaj dosti srečevali) se to verjetno nikoli ne bo razkrilo. Pa vendar tudi pred tujci ni mogoče vsega skriti. Ljudje si namreč zelo hitro oblikujemo intuitivno sodbo o novem znancu. Že tri sekunde so dovolj, da občutimo simpatijo ali antipatijo, ugotovimo, ali nam hoče slabo ali dobro, ali je vreden zaupanja ali ne. Tako razmeroma pravilno ocenimo človekovo čustveno stanje, z malo vaje pa tudi pristnost teh čustev. Čeprav se kdaj tudi zmotimo (zavedejo nas zlasti otroški in lepi obrazi), je naš prvi vtis o človeku ponavadi dokaj pravilen. Izkušenim poznavalcem gre seveda še bolje. Čeprav večina strokovnjakov trdi, da na prvi pogled ne moremo pravilno presoditi povsem specifičnih stvari (npr. inteligentnosti človeka, tega, ali nam bo posodil denar ...), pa nekateri zatrjujejo, da je mogoče tudi to. Ljudje poročajo, da so takoj dobili intuitivni občutek, da je nekdo ravno pravi za njihovega sostanovalca, da se zmenek ne bo dobro končal, da jih nekdo skuša opehariti, da bodo z nekom preživeli ostanek življenja ipd. Praksa kaže, da so ti intuitivni občutki nekaterih ljudi presenetljivo pravilni. Če pa novi znanec z nami preživi nekaj več časa, ga lahko ocenimo še bolj točno in o njem izvemo še več. Strokovnjaki zatrjujejo, da nas vse lastnosti in podrobnosti našega videza, prav tako pa tudi »govorica telesa« (nebesedna komunikacija), izdajajo in o nas povedo veliko več, kot bi si mislili in hoteli.

Zaključek je jasen: tudi pred povsem novimi znanci marsičesa ne moremo skriti, količina tega, kar lahko prikrijemo, pa se manjša s časom, ki ga preživimo skupaj. Izkušenim poznavalcem človeške narave lahko skrijemo še toliko manj. V pogovoru in praksi so dobro vidni naši čustveni odzivi na bitja, pojave, predmete, saj čustev večinoma ne znamo povsem skriti. Kar pomislite, kako težko bi bilo prikriti, da se npr. bojite psov ali kač?! Iz podrobnosti našega videza pa pozoren opazovalec tudi lahko razbere marsikaj. Npr. zelo dolgi in urejeni nohti skoraj zagotovo pričajo o tem, da ženska ne opravlja fizičnega dela. Barva kože, oči, lasje, telesna zgradba … vsekakor kažejo raso, precej dobro tudi narodnost, lahko pa tudi nekatere bolezni. Po obleki in osebnih predmetih lahko oceni naše finančno stanje. Način gibanja, zardevanje, povešanje pogleda, nervozno presedanje, premori v govoru in še mnogo tega – vse to je tako zelo izdajalsko, da bo pozoren opazovalec in poznavalec kaj kmalu vedel o nas zelo veliko, vsekakor pa več, kot si mislimo. Če za nameček še dobro prisluhne temu, kar govorimo, bo izvedel še več. Splošna človeška značilnost je, da prej ali slej začnemo govoriti o stvareh, ki nas zanimajo, veselijo ali pa žulijo, mučijo, skrbijo. Čeprav ne povemo vsega, težave samo nakažemo, govorimo, da gre za problem našega prijatelja ipd., lahko dober opazovalec zasluti resnost in obseg naših težav. Pisava, risbe, izdelki, darila in sploh vse, kar naredimo, poznavalcu povedo toliko o nas, da le malokaj ostane skrito.

Zavedajte se, da drugim ljudem lahko skrijemo presneto malo o sebi – celo navadnim laikom, kaj šele poznavalcem in strokovnjakom. Pretvarjanje in prikrivanje resnice je naporno, zahteva veliko energije, na daljši rok pa odpove. Prej ali slej se bo večini vaših bližnjih posvetilo, kaj je res. Ali torej ne bi bilo bolje, da bi kar takoj pokazali svoj pravi obraz in priznali resnico o sebi? Modreci trdijo, da so kljub navideznim slabostim v svojem bistvu vsi ljudje dobri. Zakaj bi torej nosili masko? Premislite, ali ni ta pogosteje grša od resnice?