Krvodajalci najbolj neposredno dajejo sebe sočloveku

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
sreda, 28. maj 2008 / 06:00

Aprila je bil za novega predsednika Območnega združenja Rdečega križa izvoljen Blaž Kujundžič.

Blaž Kujundžič je ljudem znan kot politik, ki je pred dvema letoma z zelo prepoznavno volilno kampanjo kandidiral za župana občine Škofja Loka, po volitvah pa se je sprl v svoji stranki SDS, iz nje izstopil in prestopil v LDS. V tem mandatu je občinski svetnik, pa tudi iz osemdesetih let ga Ločani poznajo kot profesionalnega politika v takratnih ZSMS in SZDL. Blaž Kujundžič meni, da sta bili že tedaj nazorsko nevtralni in razbremenjeni ideološkega predznaka in z nekaj samoironije doda, da ima morda zato težave v današnjem strankarskem življenju.

»V Rdečem križu doslej nisem deloval, pač pa sem bil v mladosti aktiven v drugih društvih, bil sem denimo tajnik v TVD Partizan v Gorenji vasi, pa med ustanovitelji tamkajšnjega planinskega društva, pozneje sem delal v študentskem klubu, tedaj smo začeli izdajati tudi mladinsko glasilo Korenine, ki še vedno izhaja,« pripoveduje Blaž Kujundžič. »Sem pa Rdeči križ, kjer sem tudi vsa leta član, srečeval pri svojem delu. Z njim sem sodeloval v letih 1990 in 1991, ko sem bil na občini pristojen za obrambo. Rdeči križ je v takratni (na srečo kratki) vojni za Slovenijo dobro deloval tako pri zaščiti domačega prebivalstva, pozneje pa se je izkazal pri prevzemanju vojnih ujetnikov iz takratne JLA, ki jih je usmerjal v domače kraje. V devetdesetih letih je Rdeči križ postal znan in priznan, ker je igral vlogo pri sprejemu in oskrbi beguncev z območij nekdanje Jugoslavije. To je bila zahtevna naloga, saj je trajala domala desetletje, treba pa je bilo reševati tudi napetosti, ki so se pojavljale znotraj te populacije. Takrat sem delal že na ministrstvu za obrambo in sem to dogajanje opazoval nekoliko bolj iz daljave.«

Organizacija med najboljšimi v Sloveniji

Blaž Kujundžič pravi, da je v življenju vse počel z veliko mero socialne občutljivosti, zato se prepozna v delovanju organizacije s humanitarnim poslanstvom, kakršna je Rdeči križ. Ves čas je tudi njen član. Ko so pri Območnem združenju Rdečega križa Škofja Loka po odstopu prejšnjega predsednika iskali nekoga zunaj svojih vrst, da bi vodil organizacijo, se je z veseljem odzval. Kakšne cilje ima pri vodenju te humanitarne organizacije?

»Območno združenje Rdečega križa Škofja Loka (ki deluje na območju štirih občin) velja za eno najboljših v Sloveniji, zaradi preizkušene preteklosti in dolgoletne tradicije delovanja humanitarnih organizacij na Škofjeloškem. Iz zgodovinskih virov je razbrati, da je bila zasidrana že ob koncu srednjega veka. Uradno sicer deluje 80 let, Tone Košir pa v svoji knjigi piše o stotih letih obstoja. Tradicijo stoletnega kvalitetnega dela je treba le nadaljevati,« je prepričan novi predsednik loškega združenja RK. »Žlahtna konzervativnost loških krajev se kaže v pozitivnem odnosu do dobrodelnosti. Najbolj neposredno se ta pozitivno priučen odnos do sočloveka kaže v elementarni humanosti, pri krvodajalstvu, kjer človek v največji meri da sebe drugemu. Medtem ko v državi daruje kri pet odstotkov prebivalcev, je na škofjeloškem območju osem odstotkov krvodajalcev.«

Blaža Kujundžiča veseli, da v Rdeči križ vključujejo ljudi vseh nazorov in da ni videti nobene delitve, kar potrjuje duha te mednarodne humanitarne organizacije, ki deluje kot nazorsko nevtralna, kakršno je utemeljil tudi njen ustanovitelj Henri Dunant. Kot enega od izzivov delovanja na Loškem pa vidi v odpravi »sivih lis«. V nekaterih krajih Rdeči križ trenutno ne deluje, verjetno zaradi izmenjave generacij aktivistov, zato bodo skušali ta območja pokriti s sosednjimi krajevnimi organizacijami. Najprej bodo gospodinjstvom poslali pismo s priloženo položnico za članarino in jih povabili k sodelovanju, po njihovem odzivu pa bodo videli, kako naprej. Kujundžič še napoveduje, da bodo tesnejši stik vzpostavili tudi z vsemi štirimi lokalnimi oblastmi.

Vse večje socialne stiske

»V Rdečem križu bi radi obdržali tudi visoko raven izobraževanja za prvo pomoč, kjer ima organizacija spet dolgoletno tradicijo. Zaradi modernih oblik prve pomoči prehajamo na širše izobraževanje prebivalstva. Tako smo denimo ob tednu Rdečega križa na naših stojnicah prikazovali oživljanje z defibrilatorjem. Z demonstracijami te vrste prve pomoči bi lahko v prihodnje usposabljali prebivalstvo v množično obiskanih krajih. V preteklosti je bilo zdravstvenih izobraževanj sicer več, danes pa ni več tolikšne potrebe, saj so ljudje že zelo ozaveščeni. V naše izobraževalne aktivnosti je vključenih veliko zdravstvenih strokovnjakov (nedvomno po zaslugi karizme enega prejšnjih predsednikov, dr. Toneta Koširja), vključno s študenti medicine in zdravstvene nege, s čimer nameravamo nadaljevati. Glede na staranje prebivalstva nameravamo nadaljevati tudi z delom s starejšimi. Njihov največji problem je socialna izključenost, skozi poskus odprave socialne izključenosti pa naši prostovoljci zaznajo tudi potrebo po materialni pomoči, za katero sami ne zaprosijo. Ko na tak način odkrijemo njihovo stisko, je način pomoči lahko bolj diskreten.«

Potreb po humanitarni pomoči ljudem v stiski je vse več. Svoje čase so prosilcem razdelili po 30 paketov na mesec, sedaj jih je še enkrat več. Prosilci prihajajo po pomoč v centralno skladišče Rdečega križa, ki je tam še iz »begunskih časov«, razdeljujejo jim jo tudi po krajevnih skupnostih. Ker se stiska ljudi povečuje, so pri Rdečem križu veseli tudi sodelovanja organizacije Karitas, s katero se na Loškem dobro dopolnjujejo. Simbolično članarino (tri evre) prostovoljci Rdečega križa večinoma pobirajo »od vrat do vrat«, ob tem pa zaznavajo probleme, ki tarejo ljudi.

»Naš cilj je ostati ena najboljši organizacij v državi in pomembni izvajalec socialne in humanitarne dejavnosti na območju štirih občin,« strne Blaž Kujundžič cilje območne organizacije RK, katere sodelavci so vključeni tudi v organe nacionalne organizacije. Novi predsednik meni, da ima to združenje trden temelj, česar ne dokazuje le dejstvo, da je v preteklosti preživela »sunek z begunci« ali da je podpirala enega od vogalov v lanski pomoči poplavljenim Železnikom, temveč njegovo vsakodnevno delo. To dokazuje, da smo potrebni, pravi Blaž Kujundžič. Ko za dve leti prevzema vodenje organizacije, ki jo je pred njim vodilo že več uglednih ljudi s Škofjeloškega, se zaveda, da je »stopil v velike škornje svojih predhodnikov«.