Mali in veliki uporniki (3)

Pogoj, da otroci odrastejo v samostojne osebnosti, je upiranje.

So ljudje, ki tega nikoli niso storili in njihovi starši so bili bolj zadovoljni kot drugi. V njihovi družini ni bilo bitk za to, kaj bodo njihovi najstniki oblekli, kdaj bodo hodili domov, s kom se bodo družili in kakšno šolo si bodo izbrali, če si jo sploh bodo. Vse je potekalo brez upiranja in vsi so bili srečni. No, dejstvo je, da ti isti otroci še danes živijo pri starših in se jim pustijo nadzorovati, čeprav so že odrasle osebe. Vse preveč je takšnih otrok, ki nikoli zares ne odrastejo in jim ustreza skrb staršev, vključno z njihovo penzijo. Seveda pod pretvezo večne ljubezni in žrtvovanja. Naj to dejstvo potolaži vse tiste starše, katerih najstniki so ravno v teh dneh sredi svojega največjega upora. Neodvisnost je beseda, ki se v naši deželici uporablja bolj pri državnih proslavah kot v vzgoji. Biti neodvisen pomeni, da najdeš svojo vlogo v tem svetu in jo tudi živiš, s težavami in radostmi vred. Pri tem ne potrebuješ nikogar, ki bo prevzemal tvojo odgovornost, in nikogar, ki si bo lastil tvoje zasluge. Uporništvo je za najstnike naporna zadeva. Pogosto niti ne vedo, zakaj se upirajo in se upirajo bolj zaradi upiranja samega. Radi bi pač ravnali ali razmišljali drugače kot njihovi starši in s tem pokazali, da niso več otroci. Naš odziv na upiranje je največkrat tisti, ki lahko sproži še večji upor ali pa ga zmanjša do te mere, da se lahko vsaj v miru pogovarjamo z najstnikom in iščemo kompromise. Pri tem nam je v pomoč misel, da otrokov upor ni napad na nas. Je samo nestrinjanje, preverjanje in na neki način tudi iskanje potrditev. Veliki uporniki si želijo slišati pohvale in odobravanje staršev. Poiščimo čim več takšnih priložnosti. Raziskave so pokazale, da najstniki še vedno zelo računajo na starševsko ljubezen, oporo in pomoč. Čeprav je pogosto videti drugače …