Vsak učenec se ima priložnost izkazati

Učitelje na podružničnih šolah že sam način dela sili, da so bolj ustvarjalni in tako spotoma uresničujejo tisto, čemur danes pravijo sodoben pouk. Pogovor z Ivico Šemrov, nekdanjo dolgoletno predsednico Društva učiteljev podružničnih šol.

»Podružnične šole se v marsičem razlikujejo od svojih matičnih zavodov, saj pogosto ležijo v odmaknjenih, tudi hribovitih krajih. Obiskuje jih malo otrok, zato jih združujejo v kombinirane oddelke. Ponavadi predstavljajo kulturno in športno središče nekega kraja, zato imajo pomembno vlogo tudi za krajane,« je ob petdesetletnici podružničnih šol poudaril minister za šolstvo in šport dr. Milan Zver. Po drugi strani, je še dodal, so tudi podružnice izpostavljene vplivom sodobne družbe, saj niso imune na dogajanje v mestnih središčih, čeprav so precej odmaknjene od njih. »Zato jim moramo posvečati prav posebno skrb, znati prisluhniti njihovim potrebam in morebitnim težavam ter si prizadevati za njihovo čim višjo kakovost.«

O tem, kaj lahko nudijo otrokom v majhnih podružničnih šolah, česar v večjih šolah z velikim številom učencev ne morejo, pa tudi o težavah, ki pestijo podružnične šole, smo se pogovarjali z nekdanjo predsednico Društva učiteljev podružničnih šol Ivico Šemrov, učiteljico na podružnični šoli Ledine, le nekaj kilometrov oddaljeni od Žirov. Društvo je vodila od njegove ustanovitve pred osmimi leti, zato dobro pozna razmere na slovenskih podružničnih šolah, ki jih je iz leta v leto manj. Ob njihovi petdesetletnici si je zato zaželela, da bi znali in zmogli prepoznati smisle in vrednost podružnic vsi tisti, ki težko verjamejo, da so tudi otroci, ki radi hodijo v šolo; da so otroci, ki gredo iz šole, pa so nazaj še preden gredo domov učiteljice; da so starši, ki z veseljem pripravijo svojim šolarjem igrico ali piknik in gredo z njimi na planinski pohod ali v gledališče; da so starši, ki zaupajo učiteljem in cenijo njihovo delo.

Koliko je podružničnih šol v Sloveniji in koliko otrok jih obiskuje?

»Letos jih je 344, to je dvajset manj kot pred desetimi leti. V povprečju zaprejo dve na leto. Narašča pa odstotek otrok, ki obiskujejo kombinirane oddelke, v okviru katerih sta dva ali več programskih razredov združena v en oddelek. Takih otrok je ta čas šest odstotkov, pred desetimi leti jih je bilo dobre štiri odstotke.«

Od kod ta razkorak?

»Zaradi zmanjševanja števila otrok kombinirane oddelke vse pogosteje oblikujejo tudi na matičnih šolah. Ob tem je treba poudariti, da obenem nimajo vse podružnice kombiniranega pouka, ampak so tudi podružnice s 'čistimi' oddelki. Največ je podružnic z dvema kombiniranima oddelkoma, posamezno podružnico pa obiskuje do sto otrok. Spodnja meja je pet otrok. Če jih je manj, podružnico ukinejo. Ena matična šola ima v povprečju približno 0,80 podružnice.«

Kaj razen otrok ohranja pri življenju obstoječe podružnične šole?

»Če se podružnica ne prilagodi življenju na vasi, ne bo preživela. Treba je recimo zagotoviti jutranje in popoldansko varstvo, sicer starši nimajo kam dati otrok. Tudi na podeželju namreč ni več tipične kmečke populacije. Mame ne ostajajo več doma, vsi so zaposleni ali se intenzivno ukvarjajo s kmetijstvom, zato mora šola zagotoviti, da otroci v njej preživljajo čas tudi zunaj pouka.«

Kdaj otroci zjutraj prihajajo v vašo šolo in do kdaj ostajajo v šoli?

»Prvi pridejo že ob 6.45, zadnji avtobus pripelje ob 7.30. Ostajajo do 14.40, ko odpeljeta kombi in avtobus. Včasih mora učiteljica podaljšati tudi do 15. ure.«

Ali zaradi tega prihaja do težav pri organizaciji prevozov?

»Občine prevoze organizirajo in zagotavljajo v skladu z zakonom. To je dokaj spodobno rešeno in običajno pri tem ne prihaja do večjih težav. Le toliko prej mora priti avtobus, da učence odpelje še na matično šolo, zato so nekateri že tako zgodaj v šoli. Za prevoze se najpogosteje uporabljajo kombiji in avtobusi. Staršem prvošolcev, ki so zunaj mreže, ki jo pokrivajo kombiji in avtobusi, pa tudi individualno pokrijejo stroške prevoza v šolo. Le malokateremu otroku je še treba pešačiti v šolo, saj ponavadi vsaj kombiji ustavljajo tako blizu, da niso nikjer oddaljeni več kot štiri kilometre. Upala bi si celo trditi, da v naši bližnji okolici nikomur ni treba pešačiti več kot kilometer ali dva.«

Pred osmimi leti ste se učitelji podružničnih šol povezali v društvo. Koliko članov imate?

»Vseh je nekaj več kot dvesto, aktivnih pa okrog 150.«

Zakaj ste začutili potrebo po združevanju?

»Kombinirani pouk je zelo specifičen, delo poteka drugače kot v čistem oddelku. Odmaknjenost od središč je povzročila tudi siceršnjo odmaknjenost učiteljev, prepuščeni smo bili sami sebi. O naših težavah se nismo pogovarjali ne na matičnih šolah ne na raznih izobraževanjih in seminarjih, saj so ta namenjena večini. Kar nas je najbolj žulilo, je tako ostalo zunaj. Zato nas je zelo razveselilo, ko so nam pri zavodu za šolstvo zagotovili svetovalko za kombiniran pouk. Dobili smo tudi študijsko skupino za kombinirani pouk – obravnavali smo enake vsebine kot kolegice v drugih študijskih skupinah, a s poudarkom na tem, kako to izrabiti v kombiniranem oddelku. Odločili smo se, da pa moramo kaj narediti tudi sami zase, ne samo jamrat. Zato smo leta 1999 ustanovili društvo z namenom, da tudi sami s ponosom spregovorimo o svojem delu in da vsem povemo, da nismo nič slabši, če čepimo v hribih, da o didaktiki in metodiki vemo celo več kot drugi, saj nas način dela sili, da smo bolj ustvarjalni, manj 'zaplankani', saj se ti drugače enostavno ne izide. To pa je tisto, čemur danes rečejo sodoben pouk. Pri nas pa drugače ne gre – če poučuješ tri razrede hkrati, moraš biti inovativen, da dosežeš iste cilje kot v čistih oddelkih. Ta način dela je obenem tudi otrokom bolj pisan na kožo.«

Kaj vas je torej najbolj »žulilo«, kot ste se izrazili?

»Ravno ta specifika kombiniranega pouka; kako ga organizacijsko in didaktično izpeljati. Kdo nam je lahko potrdil, ali smo določeno stvar izpeljali pravilno. Niti ni bilo strokovnjaka, ki bi ocenil naše delo. Ko smo se učiteljice zbrale in začele primerjati naše delo, pa smo hitro ugotovile, kje smo dobre in kje smo lahko še boljše, kje smo zgrešile in kaj je mogoče še popraviti. Vsaka od nas je bila po svoje samouk. S seboj prineseš učitelja, ki si ga sam doživljal, in kar si sam izkusil kot učenec. Sama sem hodila v kombiniran oddelek, zato mi je bilo to blizu, glede načrtovanja pouka pa sem bila kljub temu 'bosa'. Zato sem po končani pedagoški akademiji pogledala v zapiske, kaj smo se naučili o kombinaciji. Pri didaktiki družboslovja sem našla naslednji zapis: 'Po Sloveniji obstajajo še šole s kombiniranim poukom.'«

Koliko časa že poučujete na podružnični šoli?

»V kombinaciji sem 'kuhana in pečena' že od leta 1985. Vmes sem se tudi dodatno izobraževala, in ko sem predstavljala svoje delo, sem povedala, da sem to izvajala v kombiniranem oddelku. Nato me je profesor vprašal, ali je to tisto, ko sta dva razreda skupaj. Vsi niti nimajo jasnih predstav, kaj to pomeni. Vendar če imamo 344 šol s praviloma kombiniranim poukom, ki se vse pogosteje seli tudi na matične šole, bi po mojem morali več narediti, da bi se že študentje seznanili s tem načinom pouka. Obrnili smo se celo na ministra. Dobili smo odgovor, da kombiniran pouk pomeni notranjo diferenciacijo, o čemer študentje dovolj izvejo.«

Včasih je veljalo, da učenci s podružničnih šol prihajajo s slabšim znanjem kot njihovi vrstniki v večjih šolah. Danes torej ni več tako?

»Ravno zaradi tega se nam je zdelo pomenbno, da učitelji podružničnih šol sodelujemo med sabo, da izobrazimo starše, učitelje in strokovno javnost o našem delu. Kombiniran pouk namreč pogosto dojemajo kot tabu temo, kot nekaj manjvrednega. Zato jim povemo, da imajo otroci veliko prednosti in niso za nič prikrajšani, po znanju pa so vsaj enako uspešni, če ne celo boljši. Zaradi načina dela njihove potenciale lahko razvijemo do največje možne mere, tudi na socialnih in komunikacijskih področjih. Pri nas recimo vsi nastopajo na proslavah, ker jih je tako malo, da pač ne moreš delati izbora. Tako se vsak lahko izkaže, za kar so na matičnih šolah prikrajšani. Če pogledamo čisto z matematičnega zornega kota – koliko se lahko posvetiš posameznemu učencu, če jih je v razredu šest, in koliko tam, kjer jih je 28. Čeprav poučujemo dva razreda hkrati, jih je še vedno tako malo, da se nihče ne more skriti.«

Podružnične šole naj bi bile v primerjavi z matičnimi tudi slabše opremljene …

»Dolgo je veljalo, da so podružnice slabše opremljene in imajo slabše pogoje za delo. Vendar se je na tem področju že veliko spremenilo. Med podružnicami, ki so jih že zaprli, niso bile samo take s slabšimi pogoji za delo, ampak so bile med njimi tudi povsem nove šole, ker je enostavno zmanjkalo otrok. Vse šole, ki svojo funkcijo opravljajo v skladu s potrebami v svojem okolju, si tudi ob pomoči staršev in zavednih krajanov uspejo izboriti potrebno za svoje delo. Je pa res, da smo na podružnicah zelo skromni in vse izkoristimo. Glede učil in učnih pripomočkov smo bolj ustvarjalni, veliko izdelamo tudi sami. Vsako učilo nam uspe zelo dolgo ohraniti pri življenju, saj smo ob manj otrocih lahko bolj pozorni. Pa tudi manj je stisk otrok, ki potem, ko ne vedo, kaj početi, uničujejo stvari.«

S kakšnimi težavami pa se srečujete učitelji?

»Sploh začetniki nimajo dovolj znanja, in če nimajo ustreznega mentorja, se jim obseg dela toliko poveča, da ne zmorejo več. Ni mačji kašelj pripraviti zloženo pripravo. Če imaš celo tri razrede, je še toliko težje, zlasti če želiš vsem trem posvetiti enako pozornost in jim omogočiti, da dosežejo učne cilje. Pouk je treba zastaviti tako, da dva razreda delata samostojno, ko se ti ukvarjaš s tretjim, zato je treba pripraviti veliko učnega materiala. Problem so tudi nadomeščanja, pozimi pa dostopnost – zgodilo se je že, da so starši učence v šolo pripeljali s traktorji. Na podružnici je treba biti zelo fleksibilen. Poglejmo recimo stroške organizacije izletov – otrok je malo, avtobus pa stane enako, če je prazen ali poln, zato je cena na otroka lahko hitro previsoka. Pa se znajdemo in povabimo še starše in sosede in vsi uživamo. Vsako leto gremo tako v lutkovno gledališče, opravimo en planinski izlet, za zaključni naravoslovni dan smo že šli tudi na soline. Dokler smo bili brez komunikacijske povezave s svetom, je bila težava tudi velika odmaknjenost od središč.«

Danes vam niso tuji niti sodobni učni pripomočki, kot je interaktivna šolska tabla …

»Vedno uvajamo nekaj novega. Že zelo zgodaj smo si izborili digitalni fotoaparat, zgodaj smo postavili spletno stran … Je pa res, da je na podružnici treba biti potrpežljiv, nič se ne zgodi z danes na jutri. Treba je biti vztrajen, vse natančno utemeljevati, a se na koncu obrestuje. Z dobro voljo in malo šale se marsikaj dobi.«

Kaj pa telovadnice? Na številnih šolah še nimajo primernih prostorov za izvajanje športne vzgoje, podružnice pa so verjetno glede tega še bolj zapostavljene.

»To je res slabo pokrito. Na šolskem ministrstvu nam odgovarjajo, da je stvar občin, kako to rešujejo. Osebno mislim, da bi bili lahko tudi na ministrstvu bolj aktivni glede tega. Krajevna skupnost nam je uredila vsaj ploščad, kjer so postavili gole in koše, tako da smo malce na boljšem. Vendar le nekaj mesecev jeseni in spomladi, sicer pa telovadimo v razredu. Učilnico je treba pospraviti in spremeniti v telovadnico … To je problem na več podružničnih šolah, čeprav je treba povedati, da so tudi nekatere podružnice v povsem novih zgradbah. Na Gorenjskem je to recimo Podljubelj, pa Ribno, tudi Lom pod Storžičem je vzorčna šola, tudi kar se tiče didaktike in metodike pouka. Pri njih opravljajo hospitacije študenti z mariborske fakultete, na kateri očitno namenjajo več pozornosti tudi kombiniranim oddelkom.«

Kaj je posebnost pouka v kombiniranih oddelkih?

»Pouk je zelo odprt, otrokom omogoča veliko lastne aktivnosti in je v skladu z vsemi sodobnimi pristopi k pouku. V kombinaciji je potreben drugačen način dela, iz česar vse izhaja. Prinaša spontano učenje mlajših od starejših, starejši pa prevzamejo vlogo starejšega brata ali sestre. Učenje poteka tako kot doma, ko mlajši od starejših poberejo kakšno neumno, v šoli pa tudi kakšno pametno. Bliže so jim miselni procesi mlajših, hitreje in lažje najdejo pristop do tistega učenca, pri katerem učitelju z vso strokovno podkovanostjo včasih ne uspe. V kombiniranem oddelku učenci vsako snov slišijo vsaj dvakrat, tako da sposobnejši mlajši učenci marsikaj poberejo kar spotoma. Starejši pa lažje sprejemajo stvari, ki jih prejšnje leto niso razumeli, ker so že toliko dozoreli. Stvari tudi ponavljajo, zato jih bolj utrdijo kot v čistem oddelku.«

Kako še vidite razliko med večjimi mestnimi šolami in manjšimi podružnicami? Kaj lahko ponudite otrokom, česar jim v šolah z bistveno večjimi oddelki ne morejo?

»Na podružnicah vlada družinsko vzdušje, praviloma so vsi naši. Vse delamo skupaj. Tudi učiteljice moramo veliko več sodelovati med sabo, kar je dobro, ker smo potem programsko in vsebinsko usklajene. Najprej se zjutraj dobimo vsi skupaj in si povemo, če nas kaj moti, pa tudi, če je kaj za pohvaliti. Tudi malicamo skupaj z učenci. Dihamo isti zrak, vsi za vse vemo. V naše dejavnosti vključujemo tudi starše, saj nas tudi če vsi pridejo, ne skrbi, kam bomo vse dali. Ta vez med šolo, starši in učenci, pa tudi s krajem je pristnejša.«

Podružnične šole ponavadi živijo z vsem krajem. Kakšna je njihova vloga v tem smislu?

»Ko smo začeli pripravljati praznovanje ob 125-letnici naše šole in 50-letnici podružničnih šol, smo najprej povabili starše in se z njimi posvetovali, ali to izpeljemo. Učiteljice namreč same ne bi zmogle. Dobivali smo se na roditeljskih sestankih, ki smo jih na koncu razširili še na predstavnike krajevne skupnosti. Starši so se smejali, si izmenjevali podatke,… To lahko doživiš le v Ledinah. Nihče ne tišči glave v pesek, vsi pomagajo. Šola je povezovalni dejavnik v kraju, starši in krajani čutijo s šolo. Razen cerkve in šole na vasi drugega sploh ni. Zato je vse, kar se naredi v šoli, zanje pomembno in dragoceno. Naše proslave so ganljive, ker res prihajajo iz srca, so pristne, naše … Lepo je tudi videti, ko se ljudje radi vračajo nazaj v šolo.«

Kaj torej zaprtje podružnične šole pomeni tako za otroke kot za kraj?

»Šola daje kraju identiteto, in če je še tako majhna, ohranja značilnosti in posebnosti kraja. Šola na vasi predstavlja kulturno središče, kjer se srečujejo različne generacije, kjer se ohranja vse tisto, kar je za kraj pomembno in vredno. In če se šola zapre, vse to ugasne. Zato niso prikrajšani samo otroci, ampak predvsem kraj, otroci še najmanj. Ti otroci se potem izgubijo v večjem kraju, spletajo drugačne vezi, ki peljejo stran od domačega kraja. Kraj, ki nima ljudi, ki bi bili nanj navezani, pa je mrtev kraj oziroma spalno naselje, kjer se lahko uniči vse in vsakogar. Potem se sprašujemo, od kod vandalizem. Če ti stvari nič ne pomenijo, lahko nad njimi stresamo svojo jezo.«

Ali za učitelja poučevanje na podružnični šoli predstavlja poseben izziv?

»Če zanj ne bi bil poseben izziv, bi pobegnil, saj je delo drugačno že po obsegu, nagrajevanje pa je simbolično. Ko na šoli s čistimi oddelki letno pripravo dokončajo, se pri nas delo šele začne. Priprave je treba zložiti skupaj, učni cilji se morajo dopolnjevati in združevati – stvari morajo biti usklajene medpredmetno in med razredi. Kar je umetnost, sploh za začetnika. Pri pripravi snovi moraš uskladiti delo enega in drugega programskega razreda, preverjanja znanja so vedno dvojna, rabiš več materialov, didaktičnih pripomočkov …«

Katere pa so tiste lepe stvari?

»Preprosto lepo je delati na podružnici. Kar dobiš nazaj, je tisto, zaradi česar je vredno. Lepo je, ko se vračajo nekdanji učenci, ko krajanom šola še vedno veliko pomeni, ko učenci osvajajo priznanja na tekmovanjih in dosegajo uspehe v življenju …«