Iz starih časov: Protestantski šolski red

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 25. maj 2008 / 06:00

Zadnjič smo videli, kako je Adam Bohorič na Trubarjevo pobudo leta 1565 sprejel službo na stanovski šoli v Ljubljani.

Pozneje je kot njen ravnatelj sestavil tudi prvi šolski red. To je izredno zanimiv dokument, iz katerega je očitna vesoljna razlika med vedenjem učencev v šoli nekoč in danes. Pa poglejmo najprej, kako se morajo vesti na poti v šolo. »Ko učenec vstane, naj takoj začne dan z molitvijo. Brž ko zagleda starše, naj jim ljubeznivo vošči dobro jutro in se spodobno obleče. Pazi naj, da ne bo neurejena obleka pričala o neurejenosti njegove notranjosti. Počeše naj se in si umije roke, nato pa naj gre naravnost v šolo. Pomni naj, da se mora odkriti, če mu pride nasproti kaka uglednejša oseba, moški ali ženska. Pri hoji naj ne bo preveč počasen in tudi ne prehiter, ampak naj gre tako, kot se spodobi skromnemu in olikanemu dečku. Na vse načine naj si prizadeva, da se nihče ne bo mogel upravičeno pritoževati zaradi njegove neolikanosti.«

Sledi vedenje v šoli. »Ko pride učenec v šolo, naj gre takoj na svoje mesto, ki mu ga je določil učitelj, in naj ga ne zapusti, če ga ne prisili k temu nujen razlog ali učiteljev ukaz. Če mora učenec zapustiti svoj prostor, naj se to zgodi z učiteljevim dovoljenjem; prosi pa naj ga za dovoljenje tako, da prej pove določen latinski izrek. Ko dobi dovoljenje za izhod, naj se čimprej vrne in naj ne ubija časa z neumnimi šalami ali z drugimi nesramnostmi, da ne bo dajal učitelju vzroka, da ga upravičeno in zasluženo kaznuje. Ko se vrača, naj gre takoj spet na svoje mesto brez hrušča in ne da bi svojega soseda nadlegoval. Na učiteljeva vprašanja naj točno odgovarja in vedno naj pazljivo posluša, kaj se naroča ali recitira.«

Določeno je bilo tudi vedenje med molitvijo: »Pri molitvi naj bo predvsem pobožen in goreč. Kar se tiče zunanjih telesnih kretenj, naj s sklenjenimi rokami premišlja, kar usta govore, in svoje želje – ne izmišljene, ampak res iz globine srca izvirajoče – naj združi z željami vseh.« In med petjem: »Pesmi, ki jih še ne zna, naj rajši posluša, kakor da bi s svojim neizučenim glasom druge oviral in jim kvaril simfonijo; in toliko časa, dokler se jih tudi sam ne nauči, da jih more skupaj z drugimi brez težav zapeti. Ko jim učitelj pesem naprej poje, naj ne blodi z očmi drugod, temveč naj bo popolnoma duševno prisoten in naj navaja uho, da ne bo zaznavalo le intervalov, ampak tudi samo sladkobo glasu. Učenec mora biti prizadeven in zelo vnet za učenje, kakor pri vsakem študiju, tako zlasti pri učenju glasbe. Tako bo namreč s slastjo in hitreje dosegel, kar se mu je zdelo ob prvem poskusu nedosegljivo. 'Glasbo namreč uči ljubezen.'« Toliko zaenkrat, prihodnjič pa še več o šolskem redu stanovske šole v Ljubljani. Stanovska se je imenovala zato, ker so jo ustanovili Trubarju in njegovim naklonjeni kranjski deželni stanovi. Bila je kombinacija današnje osnovne in srednje šole, obiskovali pa so jo lahko samo bolj nadarjeni učenci.