Večer s Tržičani

Pa naj še kdo reče, da Tržičanov ne najdeš kjerkoli. Celo v Rigi.

Celodnevni sprehod po Rigi nam je vendarle nekako potešil naše želje po glavnem latvijskem mestu. Privoščili smo si celo krog po enem od trgovskih centrov v mestu. Cene so mogoče nekoliko nižje kot pri nas, tudi izbira je šibkejša, a kljub temu občutek, da smo vendarle v Evropi, ostaja. Glede na to, da vedno, kadar zapademo v željo po prehrani, najprej iščemo restavracijo z domačimi, avtohtonimi specialitetami, si tovrstnega zadovoljstva tudi v Rigi nismo odrekli. Naročili smo jedi, o katerih se nam je le približno sanjalo, kakšne naj bi bile videti, prišlo pa je do malenkostnih težav, ker je natakarica pozabila, kaj je kdo naročil. No, lakota ponavadi hitro razreši vsakršna ugibanja.

Ko smo prišli nazaj v kamp, nam je italijanski sosed, kot da je komaj čakal na priložnost, hitel razlagat, da so si naše avtomobile ogledovali ljudje iz »our country« in nam za brisalci pustili sporočilca. Jan iz Ljubljane nam je sporočal, da je zvečer nek super koncert v mestu, da si ga splača ogledat, v drugem sporočilu pa smo prebrali vabilo na pivo pri kamperju na koncu kampa. Glede na to, da smo se za tisti dan nahodili več kot preveč, nas je v momentu začelo vleči na drugi konec kampa. Letimo tja, potrkamo na vrata in med večerjo zmotimo simpatično družino iz Tržiča, Dolinarjeve, Matjaža in Mojco, ter njunega bistrega najstnika Žana. A boste Laškega ...? Saj veste, kako je nekoč na Evroviziji v pesmi Djuli pel Danijel (pogledi su govorili više od reči ...). In smo obsedeli, ter na dolgo in široko predebatirali naše izkušnje s poti. Če nas naslednji dan naš plan ne bi priganjal v smeri Estonije, pozdrav jutru ne bi bil nobeno presenečenje.