Peti impresionist Avgust Berthold

Besedilo: Marjeta Vozlič
Kategorija: GG Plus / petek, 18. april 2008 / 06:00

Od 23. aprila letos do 8. februarja prihodnje leto bo v Narodni galeriji v Ljubljani na ogled velika razstava Slovenski impresionisti in njihov čas 1890-1920, na kateri bo razstavljenih več kot tristo del slovenskih impresionističnih slikarjev ter njihovih sodobnikov kiparjev, arhitektov in fotografov, med njimi tudi dela umetniškega fotografa Avgusta Bertholda.

Umetniška fotografija se je razvijala in dobivala pravo podobo in teoretično dovolj močne temelje v zadnji četrtini, predvsem pa v zadnjem desetletju devetnajstega stoletja in v začetku dvajsetega stoletja. V ta čas se vključuje tudi razvojna pot fotografa Avgusta Bertholda (1880-1919), prvega slovenskega umetniškega fotografa, kot so ga označili že sodobniki. Ob tokratni razstavi pa bo razglašen za petega impresionista (poleg slikarjev Groharja, Jakopiča, Sternena in Jame), za kar imajo največ zaslug raziskovalec njegovega dela dr. Sarival Sosič, arhitekt Matej Vozlič, Bertholdov pravnuk, in režiser Zdravko Pečenko, ki je posnel igrano-dokumentarni TV film o Avgustu Bertholdu. Film bo v kratkem doživel premiero, v njem pa je fotografa Bertholda imenitno upodobil znani igralec Dario Varga.

Bertholdov rod

Avgust Berthold se je rodil 20. julija 1880 v gradu Puštal pri Škofji Loki, kjer je živela zanimiva rodbina Wolkensperg - Oblak, iz katere izhaja Bertholdova mati Ema. To je bila ena redkih plemiških družin iz druge polovice sedemnajstega stoletja in začetka osemnajstega stoletja, ki je izšla iz podeželskega stanu. Z uspešno trgovino, spretnimi nakupi in prodajami ter z denarnimi špekulacijami je trgovec Marko Oblak prišel do velikega bogastva, zemljiške posesti, ugleda in časti, z denarno pomočjo Mariji Tereziji v sedemletni vojni proti Turkom pa si je pridobil baronski naslov in priimek Wolkensperg. Sčasoma so naslednji rodovi opuščali trgovanje, s čimer je bogastvo začelo plahneti. Mati Ema Wolkensperg, sestra puštalskega barona in lastnika gradu Avgusta Wolkensperga, se je kot 19-letno dekle poročila z mornariškim oficirjem, kasneje kapitanom fregate Jožefom Bertholdom, čigar rod izhaja iz Benetk. Jožef Berthold je kot kapitan veliko plul po velikih morjih in predvsem za avstrijske politične namene celo obplul celoten svet. Kljub temu se je zelo rad vračal v mirno Škofjo Loko, kjer je spoznal Emo in se z njo poročil. Žal je Ema kmalu po rojstvu sina Avgusta umrla. Avgust je, kolikor je bilo zaradi službe mogoče, odraščal pri očetu, sicer pa pri sorodnikih, stari mami, v gradu Puštal. Ko je komaj sedemleten zaradi bolezni izgubil tudi očeta, so ti poskrbeli tudi za njegovo vzgojo in izobrazbo.

V začetku prejšnjega stoletja je bila kulturna dejavnost tako v Ljubljani kot tudi v Škofji Loki zelo živahna. Druščina izobražencev v Škofji Loki je bila zelo pisana. Vanjo so zahajali med drugimi tudi slikarji Rihard Jakopič, Ivan Grohar, Matej Sternen, Gvidon Birolla, Dolfe Appe, Ludvik in Luce Mikuž. Druščina se je znala zabavati, včasih tudi preglasno in preveč razposajeno, o čemer je ohrajeno tudi kako stražniško poročilo. Kljub temu so tudi veliko razpravljali o različnih stvareh in tudi o umetnosti. Skupaj so iskali svoj prostor in način umetniškega izpovedovanja, na kar kažejo skupni motivi. Prav med umetniki se je Berthold podrobneje seznanjal z umetnostjo nasploh, predvsem pa s slikarstvom in fotografijo. Tudi Rihard Jakopič, ki je stanoval v Puštalu, je bil velik ljubitelj fotografije. Tu je Berthold tudi izvedel o možnostih šolanja in izpopolnjevanja v tujini, predvsem v Münchnu in na Dunaju, ki sta bila takrat največja bližnja centra za umetniški, duhovni in strokovni razvoj, kamor so slovenski umetniki najpogosteje zahajali. Tudi Berthold se je po končani gimnaziji v Ljubljani udeležil mnogih predavanj in razstav v Münchnu, kjer je obiskoval Ažbetov slikarski tečaj, in na Dunaju, kjer si je pridobil tehnično izobrazbo, se seznanjal z najnovejšimi fotografskimi tehnikami in jih tudi sam izpopolnjeval.

Ker sta s sorodnikom Aleksandrom Bertholdom, admiralom v Puli, v Trstu kupila na srečelovu srečko in zadela bogat glavni dobitek, mu je to srečno naključje omogočilo, da si je lahko že zelo zgodaj kupil hišo v Ljubljani in uredil in opremil atelje po tedanjih merilih z izbranimi in skrbno urejenimi secesijskimi pripomočki in tako stopil na bogato obrtno in predvsem umetniško pot. Ko je spomladi leta 1905 dobil obrtno dovoljenje, je v Slovenskem narodu izdal lep, z nežno secesijsko rastlinsko ornamentiko okrašen, reklamni oglas, v katerem sporoča, da "naznanja otvoritev najmodernejše opremljenega fotografskega zavoda prve vrste v Ljubljani, v Sodnijskih ulicah, št. 11." Sebe pa predstavlja takole: "Podpisani se priporoča visoki gospodi in p.n. občinstvu v Ljubljani in okolici v prevzetje fotografskih del kakor portretov, pokrajin, notranjih prostorov, športnih in skupinskih slik, reprodukcij vseh vrst, povečanj, platinskih, gumastih in ogljastih posnetkov in zagotavlja umetniško izvršitev solidne cene in najhitrejšo dovršitev. Fotografiranje zunaj ateljeja zaračunam najceneje. Atelje je odprt tudi ob nedeljah in praznikih. Mnogoštevilnega obiska prosim z odljičnim spoštovanjem Avgust Berthold, fotograf." Že zelo zgodaj je Avgust Berthold spoznal pomen razstav, fotografske organiziranosti in predstavljanja tudi zunaj po Evropi. Svoja dela je pošiljal na zanimive in odmevne razstave, na katerih je prejel tudi številna priznanja. Najodmevnejša je bronzirana medalja, ki jo je prejel na mednarodni Razstavi umetnosti in obrti v čast 75-letnice narodne neodvisnosti Belgije, zelo pomembno je bilo tudi priznanje z razstave v Kristijaniji, današnjem Oslu, na Norveškem. Podatke o obeh priznanjih je odtisnil na zadnji strani vsake fotografije, ki jih je tudi s prednje strani okrasil z gravirano ornamentiko in podpisom.

Avgust Berthold je bil človek, ki mu radovednost in ustvarjalna žilica nista nikoli dali miru. Iz podedovane ljubezni do morja si je nabral gore knjig o jadranju, svojo jadrnico je imel zasidrano pri bratrancu v Devinu. Spremljal je tudi vsa najnovejša odkritja v tehniki. Najbolj zanimivo pa je, da si je omislil celo lasten rentgen, ki mu je kasneje v vojnih letih pomagal preživeti sebe in družino. Vrsta pred rentgensko ordinacijo je bila zelo dolga ranjencev s Soške fronte. A rokovanje z rentgenom je bilo zelo nevarno, zato je z njim delal samo Berthold. Po letu 1919, tega leta je žal hudo zbolel in zelo hitro in dokaj mlad v 39. letu starosti umrl, so rentgenski aparat oddali dr. Pogačniku, po 2. svetovni vojni polikliniki, nazadnje pa so ga uporabljali na veterinarski kliniki, sedaj je shranjen kot muzejski eksponat v tehniškem muzeju v Bistri.

Bertholdovo umetniško ustvarjanje

Umetniško in kvalitetno bogato fotografsko zapuščino Avgusta Bertholda lahko razdelimo tematsko in motivno na krajinske (intimna krajina - intimni pejsaž, morska veduta, gorska krajina, tihožitje), žanrske (kmečki žanr, otroški žanr - igre), arhitekturne fotografije, portretne fotografije (družinski portret, značajski - ustvarjalni portret, javni, uporabno-namenski - za dokumentacijo) in dokumentarne fotografije.

Najboljše fotografije so krajinske in žanrske, te je tudi najpogosteje pošiljal na razstave in zanje prejemal priznanja, najlepše pa so tudi predstavljale njegovo piktorialistično - slikarsko usmeritev v fotografiji, ki je bila tedaj najbolj moderna. V izdelavi teh fotografij je lahko najgloblje raziskoval in osebno doživljal naravo in življenje, lahko je eksperimentiral in komponiral subtilnost svetlobe in teme, iskal njune konotacije in globlji pomen. Motive za krajinsko fotografijo je iskal v drevesih, gozdovih, gozdnih jasah, močvirjih, potokih, stezah, naravi v različnih letnih in dnevnih časih, najraje ob jutranjem ali večernem mraku, ko se vzdušje svetlobe najlepše menjava, izogibal pa se je opoldanskega časa, ko sije sonce navpično. Najlepši motiv pa so se mu zdele breze, obstaja namreč cela kolekcija fotografij pokrajin z brezami, ki so nastale med leti 1905 in 1907 v gumijevem postopku - to je bil najbolj priljubljen postopek, ki mu je omogočal največ eksperimentiranja, zanje pa je v Oslu 1908 prejel tudi priznanje. Zanimiva pa je tudi primerjava Bertholdovih brez z brezami slikarja Riharda Jakopiča.

Berthold je rad fotografiral kmečke ljudi pri njihovem delu. To je bil v začetku dvajsetega stoletja splošno zelo priljubljen motiv, ko se je tudi v Sloveniji začelo prebujati narodna zavest, in ko so ljudje začeli iskati vezi s preteklostjo. Take motive najdemo tudi pri slikarju Mateju Sternenu. Kmet pri delu, sklonjen, napet, upognjen v čisto specifičnih, za določeno kmečko opravilo značilnih gestah, je predstavljal tip človeka, povezanega s preteklostjo, s časom, ko je bil človek še globlje povezan z naravo, ko je bil v celoti odvisen od nje. Berthold je imel v okolici Škofje Loke na sprehodih po okoliških hribih in vaseh, po Sorškem polju, in ob različnem času (zjutraj, pozno popoldne), nešteto priložnosti za fotografiranje kmetov in njihovih opravil. Znani so motivi oranja, košnje, žetve, počitka po delu, najbolj znana in najzanimivejša pa je fotografija Sejalec, ki je nastala leta 1906 na njivah okoli Škofje Loke nekje med Pungartom in Gostečami, s hribom v ozadju. Fotografija verjetno ni nastala po naključju med sprehodom, bolj verjetno je, da gre za natančno razporeditev kompozicije. Figura, pozicija in gib kmeta (ki naj bi bil v resnici domačin kolar) so natančno organizirani, premišljeni in izdelani, celotna kompozicija je svetlobno in gibno uravnotežena. Leto kasneje je nastal tudi Groharjev Sejalec (1907), ki se od Bertholdovega razlikuje pravzaprav samo po kozolcu, ki namesto hriba stoji nekoliko zabrisan v ozadju. Verjetno je Grohar slikal po Bertholdovi fotografski predlogi, kar naj bi bilo tedaj kar običajno. Nazadnje pa se je v našem času njun motiv znašel na kovancu za pet centov, ki ga je oblikoval Miljenko Licul.

Pomemben del Bertholdovega opusa predstavljajo tudi portreti. Ker se je verjetno zavedal, da je veliko uspešnejši v krajinski fotografiji, so mu potrtetne, predvsem družinske portretne fotografije pomenile sprostitev in zabavo. Rad je slikal ženo Heleno, hčerko Emo in samega sebe. Predvsem tričetrtinski portret in profil žene sta ustvarila čustven in nežen odnos. V teh fotografijah je izpovedal značaj žene in njeno počutje. Pogledi so usmerjeni vase, čustveni, polni ljubezni in veselja do mladosti. Dragoceni so portreti njegovih znamenitih sodobnikov – Tavčarja, Cankarja, Župančiča, Groharja, Aškerca, po katerih smo naslednje generacije do današnjih dni lahko ohranile živo predstavo o življenjskih podobah teh odličnih prednikov.

Prva pregledna razstava Bertholdovih fotografij je bila že leta 1997 v Ljubljani. Letos pa so njegovi krajinski motivi na ogled že na dveh razstavah - v Bohinjski Bistrici in v Škofji Loki.