Za prihodnost radovljiške košarke se ni bati

Radovljiški košarkarji so pred leti že igrali v 1. B ligi, kasneje pa so padli dva razreda nižje. S prihodom Toma Orešnika so se vrnili v drugo ligo.

Članska ekipa je do konca trepetala za obstanek v drugi košarkarski ligi - zahod. Kako bi ocenili ligaško sezono?

»Od sezone 2007/2008 sem pričakoval več. Mislil sem, da bomo po lanski sezoni naredili korak naprej, a se žal to ni zgodilo. Pred sezono smo izgubili dva člana prve peterke, najboljšega strelca Brezavščka in mladega Matučca. Za okrepitev ekipe smo se pogovarjali z nekaterimi igralci, vendar brez uspeha. Tako smo igrali z lastnimi, mladimi igralci, ki pa še niso bili kos tako zahtevni nalogi. S trdimi treningi in borbenostjo nam je na koncu le uspelo ostati v ligi. V prihodnosti bo treba temeljito prevetriti ekipo in ji za višjo uvrstitev dodati še kakšnega izkušenega, kvalitetnega igralca.«

Kako je potekala vaša košarkarska pot?

»Najprej sem se navduševal nad rokometom, nogometom in še nekaterimi športi. Košarko sem začel igrati v petem razredu osnovne šole, po prvih uspehih sem v njej tudi ostal. Do konca mladinskega staža sem igral za kranjski Triglav. Vpisal sem se na fakulteto za šport, zelo kmalu pa sem začel tudi s trenerskim delom. Deloval sem v Stražišču in pri Triglavu, tri leta sem v Radovljici, kjer sem se prvič srečal z vodenjem članske ekipe. Radovljica je takrat nastopala v tretji slovenski ligi. Že v prvi sezoni nam je uspelo osvojiti prvo mesto in se vrniti v drugo ligo. Za mano je že deset let trenerskega dela, a kljub temu je potrebno stalno izobraževanje.«

Trenersko delo se precej razlikuje od igranja. Je bil ta preskok težak?

»To delo me je zanimalo že zelo zgodaj. Pozorno sem spremljal trenerje, tudi ostale, izven košarke. Od vsakega se ne glede na športno panogo lahko kaj naučiš. Z leti sem ugotovil, da neke enotne formule ni. Vsaka ekipa je svoja zgodba, z različnimi igralci, karakterji, s pozitivnimi in negativnimi lastnostmi. Čar trenerskega poklica je prav v tem, da vsako leto znova oblikuješ igralsko zasedbo. Za vsakega trenerja in igralca je pomembno tudi to, da analizira sebe in se uči na lastnih napakah.«

Večina ljubiteljev košarke pozna člansko ekipo. Kako pa je poskrbljeno za mlajše selekcije?

»Poleg članske imamo še štiri selekcije: mlajše pionirje in kadete, ki nastopajo v prvi ligi, ter mladince in pionirje, ki igrajo v drugi ligi. Mladince čaka kvalifikacijski turnir za vstop v prvo ligo, kar bo zelo težak zalogaj. Klub zelo dobro sodeluje tudi z Veselo košarko, ki jo vodi Miran Cilenšek. Vesela košarka je vir novih igralcev, najbolj perspektivne skušamo pripeljati v klub. Mislim, da se za prihodnost radovljiške košarke ni treba bati.«

Z mislimi ste verjetno že v sezoni 2008/2009. Kakšne cilje ste si postavili?

»Aktualni cilj je uvrstitev mladincev v prvo ligo. Mladi bi s tem dobili nov motiv, imeli bi dobro bazo za prihodnost. Cilj članske ekipe v novi sezoni je uvrstitev v sredino lestvice in uveljavitev še kakšnega mladega igralca.«