Peloton

V nedeljo bi moral biti memorial Mirka Krakarja, maraton Kranj-Jezersko, pa ga zaradi slabega vremena ni bilo.

Dež je kolesarski sovražnik. To dobro vemo mi, ki se družimo s kolesi vsak torek. Nič ne de. Spretni organizatorji iz kolesarskega kluba Sava Kranj in Zavoda za turizem Kranj so rezervirali nadomestni termin ali datum 8. junij 2008, prav tako nedelja. Upajmo, da bo takrat vreme prijaznejše. Res je, da kolesarji nismo iz »cukra«, drži pa tudi, da smo rekreativci, ki se takih prireditev prvotno udeležujemo zaradi druženja in v tem primeru zaradi spomina na našega pokojnega Mirka Krakarja, zato nam v tako hladno deževnem majskem dnevu ni treba riniti na Jezersko.

Prejšnje torkovo srečanje kolesarjev Gorenjskega glasa je minilo v odličnem vremenu. Kratki rokavi in hlače so bile obvezne, saj je termometer kazal celih 23 stopinj. Osebno sem bil zadržan in nisem mogel biti zraven, kar seveda obžalujem. Upam, da izostankov v prihodnje ne bo nič ali skoraj nič. Ni pomembno, da me ni bilo, bolj pomembno je, da so drugi uživali.

Že v prejšnji številki sem omenil, da je rakasta rana skupinskega kolesarjenja ravno v tem, da je vožnja v skupini težja in zahtevnejša, kot se zdi na prvi pogled. Jasno, na prvi pogled, ko gledamo izkušeno skupino kolesarjev (peloton, kot temu rečejo v Franciji), kako složno, uigrano in lahkotno kolesarijo drug za drugim ali drug ob drugim, je videti vse tako, kot bi šlo samo od sebe. Na drugi pogled pa vidimo, da to niti ni tako lahko. Zakaj? Zato, ker nam manjka izkušenj. Povprečen rekreativec večino kilometrov prekolesari sam, mogoče še s prijateljem ali prijateljico in mogoče celo z dvema, z več kolesarji pa je že redkost. Potem je tu še strah, seveda, pred padci ali pred avtomobili.

Ne ustrašite se vi, ki se imate za začetnike. Vožnjo v skupini obvlada zelo majhen del kolesarjev. Tudi tisti, ki se imajo za »stare mačke« na kolesu, večkrat izjavijo, da jih je ob takih vožnjah vedno malce strah. Lotili se bomo zelo pomembne in kar obsežne teme. Če bomo obvladali zakonitosti take vožnje, se bomo lahko priključili katerikoli skupini kolesarjev in pri tem ne bomo imeli nikakršnih težav.

Pojdimo po vrsti. Ko se skupina zbere, je zelo zaželeno, da vsi dobro vedo, kje se skupina namerava voziti. Dogovorimo se, kar se da natančno, ker se nam lahko zgodi, da vodilni v skupini na kakem križišču ne bo vedel, kam zaviti ali podobno. In kako se bomo vozili? Če nas je recimo deset, se bomo vozili v dveh kolonah, čeprav naj to ne bi bilo dovoljeno; ampak pri naši birokraciji se še nihče ni izjasnil, ali je ali ni. Povsod po Evropi se je dovoljeno voziti v dveh kolonah, zato moramo priznati, pri nas policaji niti ne težijo preveč. Razen seveda v primeru, če to sploh ni dvojna kolona, ampak po vsej cesti »razmetani« kolesarji.

Dvojna kolona pomeni vožnja dveh kolesarjev z ramo ob rami ali krmilom ob krmilo ter za njima še nekaj takih parov. Vsaka skupina je sestavljena iz vodilnega para, sredice in repa. Vodilni par ni par, ki je ves čas vožnje na čelu skupine (kako se izmenjavamo, bomo še obravnavali). To je tisti par, ki mora pravočasno opozoriti na vse večje spremembe na cestišču, morebitne zastoje, na pešce, ki hodijo po cestišču, na izbokline ali luknje, na kamenje ..., skratka na vse, kar je lahko nevarno kolesarjem za njima in bi lahko povzročilo padec. Vodilni par določi linijo skupini in se vozita poravnano drug ob drugem, imata krmili poravnani v isti liniji tako skupaj, da se lahko s komolci dotikata. Sta glava celotne skupine, kar pa seveda ne pomeni, da drugi za njima lahko brezskrbno čebljajo in se zabavajo. Ko je hitrost majhna, se vodilni lahko povsem posveti zaznavanju sprememb. Če se pokaže morebiten moteči element, moramo nanj pravočasno opozoriti kolesarje za seboj. To lahko storimo z glasom ali samo s kretnjo roke. Če je videti zelo nevarno, je seveda najbolje, da glasno zavpijemo: »Pazi!« Če je na cestišču luknja ali izboklina, lahko opozorimo le s kretnjo roke ... Prihodnjič seveda nadaljujem »predavanje«, se vidimo danes ob 17h!