Mladi violončelist

Fantič, manjši od svojega violončela, je pridno unovčeval svoje glasbeno znanje.

Podobno kot v Vilniusu, so tudi v Rigi za kamp izkoristili nekakšno mini industrijsko cono. Vse skupaj na zunaj ni videti niti malo turistično, tam zadaj za velikimi poslovnimi halami pa se je pogled vendarle odprl na množico kamperjev in šotorov. Do starega mesta je bilo potrebno le preko velikega mostu na drugo stran reke Daugave. Ogled smo začeli v neki »restavrirani ulici«, najstarejšem delu mesta Vecriga, ki je bil obnovljen tudi z evropskim denarjem in je pod zaščito Unesca. Mesto ima polno velikih zgradb, ki so v zadnjem desetletju ena za drugo dobivale »lepotne popravke«.

Na trgu, kjer je na eni strani državni parlament, na drugi pa cerkev, je precej živahno. V času našega obiska, najbrž pa celo poletje, je pozornost zbujal mali fantič, ki je veselo godel na violončelo. Pravzaprav je vseskozi igral eno ali dve skladbi, a je z nekaj improvizacije dajal občutek pravega mojstra. Ko je na enem vogalu v svoj kovček nabral nekaj denarja, je zamenjal lokacijo, se je prestavil na drugega, in ponovil repertoar. Z nekaj seštevanja in množenja smo kaj hitro izračunali, da ob kar precejšnji radodarnosti turistov fantov zaslužek res ne more biti slab. Mesto se je že navzelo sloga turističnih mest v zahodni Evropi, saj ne manjka trgovin s spominki, lokalov na prostem … Našli smo precej odštekan lokal Orange. Fina muzika, mladi ljudje. Prideta dve bejbi z biciklom za šank, popijeta pijačo, pa hop na kolesi in naprej. Privoščimo si nekaj domestic food, domače hrane, v obliki ocvrtih kolobarčkov čebule, popečenih kruhkov v česnovem soku in nekaj rezin ribe heringe. Nekaj ulic naprej ponudbo razširja cubano bar s koktajli in opremo tipa Che Guevara, Castro in s telenovelami na programu. Nekoliko moti le menjalno razmerje, saj je 100 evrov komaj 70 latov. Tako nam decimalke ne uidejo. (prihodnjič: Tržičani)