Ponosen sem, da me je nagradila stroka

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. maj 2008 / 06:00

Slovensko konservatorsko društvo je Steletovo priznanje za dolgoletna izjemna prizadevanja na področju promocije kulturne dediščine na Radiu Slovenija podelilo novinarju Matjažu Brojanu iz Domžal.

Matjaž Brojan je – kakor je bilo zapisano v obrazložitvi – Steletovo priznanje, za katerega ga je nominiral kranjski zavod za varstvo kulturne dediščine, dobil kot človek, ki svojo strokovno pretehtano in domišljeno besedo o kulturni dediščini v najširšem pomenu besede umešča v naše znanje in zavedanje. To najvišje priznanje na področju ohranjanja kulturne dediščine pri nas mu zelo veliko pomeni, saj mu ga je podarila stroka, a dodaja, da je hkrati razočaran, ker njegovih dolgoletnih prizadevanj doslej niso opazili njegovi someščani, saj mu Občina Domžale še ni podarila nobenega priznanja. Zadnjih nekaj mesecev je v pokoju in časa za zbiranje in ustvarjanje ima še več. Kletni prostori njegove hiše v Domžalah so že zdaj prava zakladnica naprav in izdelkov slamnikarske in rezbarske obrti ter polic z desetinami fasciklov, map, kaset in druge dokumentacije, ki se je nabrala v teh 40 letih. Hrani kar 15 tisoč knjig. »Sem eden tistih, ki geslo »Izrabi dan!« najbolj malikujejo, pravi brojan, ki si je za življenjski moto izbral misel: »Drugi svoje življenje sanjajo, jaz pa svoje sanje živim.«

Po izobrazbi ste profesor slovenščine, na Radiu pa ste delali od leta 1977. Kako in zakaj ste se navdušili prav za kulturno dediščino in zgodovino?

»Moji predniki so bili prvi slovenski in domžalski slamnikarji in zavest, da sem del te znane družine, me je pritegnila v raziskovanje in spoštovanje preteklosti. Odraščal sem na kmetih, zato je kmečko življenje v meni pustilo poseben pečat, in od nekdaj sem čutil neizmerno spoštovanje do starejših. Ta odnos se mi je z leti še poglobil, saj človek šele takrat, ko tudi sam ostari, spozna, da smo dolžni ohraniti dediščino naših prednikov. Na radiu sem najprej začel delati kot dopisnik iz Domžal, nato pa sem bil dolga leta zaposlen v dokumentarno feljtonski redakciji. Delal sem dve službi za eno plačo, zaradi ljubezni do dediščine, tako sem hotel sam.«

V vseh teh letih je nastalo več kot 650 vaših radijskih oddaj s tovrstno tematiko. Vam je katera še posebej ostala v spominu?

»V mojih oddajah sem raziskoval stare hiše, njihove usode in ljudi, mline in mlinarje, kozolce, peko in kruh, kmečke skrinje, glasbila, narodne noše in oblačilni videz, letne praznike, šege in navade, arheološka najdišča, gradove in graščake in številne druge teme. Obiskal sem vse najstarejše slovenske hiše, poslikal 400 kozolcev in osvetlil nekaj pomembnih Slovencev. Najbolj sta se mi vtisnili v spomin zgodbi Antona Martina Slomška in Rudolfa Maistra. Poseben poudarek sem vseskozi dajal tudi rodnim Domžalam in znanim Domžalčanom oz. Domžalcem, kot je bil npr. Jože Karlovšek.«

Znani ste po temeljiti pripravi na svoje delo, zato vsako oddajo spremlja obsežna dokumentacija.

»Kar koli sem objavil, sem podprl z dokumenti, saj se v vsako temo vedno temeljito poglobim. Preberem, kar je bilo napisanega, poiščem dokumente, ljudi in potomce, ki vedo povedati kaj zanimivega. Kamor koli grem, vzamem s sabo fotoaparat in diktafon. In prav zaradi takšnega pristopa me že nekaj časa navdušuje spoznanje, da se čedalje bolj potapljam v vedenje o določeni stvari.«

Oddaje ste snemali po celi Sloveniji, a posebno pozornost ste vseskozi namenjali Kamniku.

»Izredno rad sem med ljudmi, zato sem zgodbe posnel v več kot 150 slovenskih krajih, in lahko povem, da imam med vsemi najraje tri - Kostel, Podgrad pri Zalogu, kjer je bil doma Ostrovrhar iz Turjaške Rozamunde, in Malkovec na Dolenjskem, kjer je domovina cvička. Tu se počutim kot doma, saj tu živijo preprosti ljudje s svojimi zgodbami, govorijo po svoji pameti, z neko preprosto poglobljeno slovensko resnico. Res pa je, da sem v teh letih posebno pozornost namenil tudi tisočletnemu Kamniku, ki sem mu posvetul petdeset različnih oddaj. Z dr. Nikom Sadnikarjem, ki sem ga vedno vključil kot odličnega pričevalca z bogatimi spomini, sva osvetlila na desetine ljudi in tem, od grofov Andeških naprej.«

Zdaj ste že v pokoju, a tem, ki jih nameravate obdelati, še ni zmanjkalo.

»Na radiu neudejanjenih tem je za kar pet fasciklov in žal mi je, da s tem delom zdaj ne bo nihče nadaljeval. Sicer pa se posvečam še zapuščini prve svetovne vojne na Domžalskem, knjigi o slamnikarstvu, Francozom v naših krajih, dopolnjujem zbirko znamenitih Domžalčanov ... Zdaj imam več časa in se bom lahko posvetil tudi izdajam knjig.«

Vaša velika ljubezen je tudi rezbarstvo.

»Res je, doslej sem restavriral že približno trideset kmečkih skrinj, predvsem pa me navdušujejo rokopisi, ki jih rezljam na velike lesene plošče. Na tak način sem izrezljal Brižinske spomenike, ki bodo svoje mesto našli v Narodni galeriji, izrezljal sem tudi verze Zdravljice, zdaj pa raziskujem še žički, celovški in rateški rokopis. Pri tem ne gre le za rezbarjenje, ampak tudi za študiranje besedil, spoznavanje piscev in sporočil besedil.«