Zagovorništvo otrok in mladostnikov

Slovenska pravna zakonodaja ni prijazna do otrok. Otroci, ki imajo probleme, najsi gre za nasilje v družini, zlorabe, zanemarjanje ali drugo, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika.

Slovenska pravna zakonodaja ni prijazna do otrok. Otroci, ki imajo probleme, najsi gre za nasilje v družini, zlorabe, zanemarjanje ali drugo, marsikdaj nimajo ustreznega sogovornika in zaupnika. Včasih namreč tudi šole in centri za socialno delo težave spregledajo ali pa jih ne obravnavajo tako, kot bi jih morali. Preveč je izpostavljanja otrok. Primer je denimo britanski pristop, kjer žrtev (otroka), ki je bil žrtev spolne zlorabe, posnamejo na video posnetek. S tem poskrbijo, da ti potrebni podatki pridejo do naslednje stopnje v postopkih obravnavanja kaznivega dejanja brez nepotrebnega izpostavljanja žrtve in vnovičnega doživljanja travmatičnih dogodkov. Tak postopek je do otrok prijaznejši.

Vsak otrok ima pravico živeti svoje otroštvo in sooblikovati svojo prihodnost, ne le sprejeti takšno, kot jo predpisujejo in narekujejo pomembni odrasli. V slovenski ustavi uživajo otroci posebno varstvo in skrb, kar državo obvezuje, da z ustreznimi ukrepi zagotovi uveljavitev njihovih pravic.

Zaupala sem ji, ker je verjela vame

Zaradi problemov s svojimi posvojiteljskimi starši sem se pri štirinajstih letih znašla v kriznem centru za mlade. Takrat sem obiskovala osmi razred, v šoli mi ni šlo najbolje. V kriznem centru za mlade si lahko 21 dni in v tem času moraš urediti vse svoje probleme. Po treh tednih bivanja sem morala oditi. Počutila sem se nemočno in zbegano, nisem imela kam. K staršem nisem želela, tudi v zavod ne, kot so zahtevali. Od centra za socialno delo nisem čutila podpore, saj so se strinjali z mojimi posvojitelji za namestitev v vzgojni zavod. V tem strahu in nemoči sem se obrnila na svetovalko Varuha človekovih pravic, ki je že urejala moje težave v primeru bivanja. Prvič sem se nanjo obrnila pri trinajstih letih, nato spet leto kasneje. Svetovalka je postala moja zagovornica, saj mi center zagovornika, ki bi ščitil moje interese, ni postavil. Zagovornici sem začela zaupati, ker je verjela vame. Zaradi vztrajanja mojih posvojiteljev in centra za socialno delo, da moram v zavod, sem znova začela psihično padati in mislila celo na samomor. Zagovornica pa mi je vedno stala ob strani.

To je le del zgodbe dekleta, ki se je po zaslugi zagovornice srečno končala.

Zagovornik, glas otroka

Septembra 2005 se je oblikovala iniciativna delovna skupina najprej treh, nato več strokovnjakov, predstavnikov Varuha človekovih pravic, vladnih in nevladnih organizacij in otrok, zaradi potrebe, ki je izhajala iz vsakdanje prakse in narekovala postavitev zagovornika otrok ali mladostnikov. Na podlagi analize stanja in dotedanjih ugotovitev je bila na posvetu leta 2006 sprejeta odločitev, da bi za doseganje postavljenih ciljev morali začeti s pilotskim projektom, s pomočjo katerega bi preko praktičnega dela dobili odgovore na odprta vprašanja in tako postavili temelje za umestitev zagovornika v zakonodajo. O posvetu je bil izdan tudi zbornik. Cilj pilotskega projekta je izdelati model programa Zagovornik otrokovih pravic, ki bi ga bilo mogoče vključiti v formalnopravni sistem in zagotoviti njegovo implementacijo na nacionalni ravni. Model naj bi v skladu s Konvencijo o otrokovih pravicah omogočal otrokom ustrezno aktivno sodelovanje v procesih odločanja.

Delo zagovornika

Zagovorništvo je glas otrok in mladih. Je omogočanje otrokom in mladim, da bodo v zadevah, ki se jih tičejo, njihove pravice spoštovane in njihovi pogledi in želje slišane v pravem pomenu besede. Zagovornik nastopi, ko starši otroka ali mladostnika v zadevah pred organi oblasti (center za socialno delo, policija, šola, zavod, ipd.) ne zmorejo ali morejo v popolnosti varovati njihove koristi.