Pes je za terapijo z živalmi najbolj primeren

Hierarhična ureditev in skrb za blaginjo vseh članov v tropu botrujeta paleti pozitivnih lastnosti, ki jih ima človekov najboljši prijatelj - pes. Človek jih je prepoznal in psa vključil v različne aktivnosti, tudi v zdravljenje.

O zdravljenju s psi smo se pogovarjali z mag. Maksimiljano Marinšek, psihologinjo, ki se ukvarja s komparativno psihologijo in pripravlja doktorat iz terapije s pomočjo živali, ter prof. dr. Maksom Tušakom z oddelka za klinično psihologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Skupaj sta napisala knjigo Človek-žival, zdrava naveza, ki predstavlja začetek tovrstne literature v Sloveniji.

Kaj moramo vedeti, kadar govorimo o terapiji s psi?

Tušak: »Pri terapiji s psi moramo vedeti, da je to zgolj in samo terapija, ki podpira glavne terapevtske metode. Otrok, ki ima določene težave, je najprej deležen poglobljene diagnostične obravnave, da ugotovimo, kje so njegove težave in problemi. Na osnovi te slike se vsi, ki sodelujemo pri otrokovem zdravljenju, dogovorimo za točen načrt obravnave. Določimo, kaj bomo pri otroku zasledovali, kaj bomo skušali spremeniti, saj je terapija spreminjanje določenega neželenega vedenja. Ob tem pa pripravimo načrt še za posamezno seanso, ki jo terapevt zelo podrobno beleži, saj le tako lahko analizira rezultate. Ti nam povedo, kaj smo dosegli, ali so metode uspešne, na kakšen način bomo nadaljevali. Pomembno je tudi, da znamo za posameznega otroka izbrati najbolj ustreznega psa. Vsaka žival ni primerna za terapijo, niti ni vsaka žival primerna za vsakega posameznika. Terapevt izbere primernega psa glede na otrokovo počutje, njegovo osebnost in težave. Včasih pa se celo odloči za drugo vrsto živali.«

Zakaj je prav pes najboljši za terapijo z živalmi, katere pasme so najprimernejše in kakšen mora biti pes?

Marinšek: »Pes je žival, ki je dokazano najprimernejša za terapijo z živalmi prav zaradi svoje navezanosti na človeka, saj nenehno išče stik z njim in način, kako bi mu ustregel. Pes že sam po sebi teži, da bi bil del človeka. Zaradi svojega spomina na življenje v tropu, kjer je vladala hierarhična ureditev, hitro najde svoje mesto v družini. To včasih tudi pomeni, da prevzame mesto vodje, saj so nekateri starši nedosledni in neodločni tako pri vzgoji otrok kakor psa. To dobesedno pomeni, da imajo pasjo komando. Za terapijo s psi pa so primerni ustrezno dresirani psi, ki so naučeni poslušanja. Uporabljajo različne pasme, tudi mešance, vendar prevladujejo zlati prinašalci, labradorci, bernski planšarski psi. Poudariti moram, da je pomembno, da ob fizično zdravem psu izberemo takega, ki je primeren po značaju in temperamentu za delo z ljudmi. Nekatere vrste psov so že po dedni zasnovi preveč agresivne ali prestrašene in tako niso zanesljive za prav vsako situacijo. Če še tako pazimo, se lahko mimogrede zgodi, da otrok stopi psu na rep. Pes, ki je primeren za terapijo, bo zacvilil, se umaknil in niti slučajno ne bo ugriznil. Prestrašen ali agresiven pes pa bi lahko ugriznil. Zato je zelo pomembno, da smo previdni tako pri izbiri psa, kot pri izvajanju aktivnosti in terapije s pomočjo psa.«

Katere vrste psov uporabljate sami?

Marinšek: »Midva z očetom uporabljava več različnih psov: zlato prinašalko, bernsko planšarsko ovčarko, beagle psičko, tri mešanke. Vsaka izmed njih je nekaj posebnega in primerna za določeno terapijo in izbrana za vsakega otroka posebej. Za dobre rezultate je še kako koristno, da imamo možnost terapije z različnimi vrstami psov. Ljudje smo glede na trenutno počutje zelo dovzetni za njihovo vedenje. Če smo žalostni, nas bo potolažil prijazen pes, ki nam bo položil glavo v naročje, drugič nas bo razveselil bolj dinamičen pes, poln energije, ki bo tekal okoli nas, nam prinašal palico in kazal svoje veselje s skakanjem in obveznim mahanjem repa. Tako je tudi pri terapiji, kjer je izbira primernega psa še kako važna, še posebno pri otrocih.«

Kako terapija vpliva na človeka?

Marinšek: »Raziskave o vplivu psa na človeka in njegovo počutje so pokazale, da lahko prisotnost psa neposredno spremeni fiziološke odzive, ki se pojavljajo v stresnih situacijah, kar pomeni, da njegova prisotnost zmanjšuje stres. Zavedati se moramo, da je taka ugotovitev v norem svetu, v katerem živimo sedaj, zelo pomembna. Prisotnost psa, ki ga božamo ali se z njim pogovarjamo, znižuje sistolični, diastolični in arterijski krvni pritisk ter srčni utrip. Študije so pokazale, da je pes lahko v pomoč tudi pri zdravstveni negi. Kronični bolniki so v bolečih medicinskih pogojih občutili manjšo stopnjo fiziološkega in psihičnega neugodja. Tudi otroci, ki so živeli v družini s psom ali mačko, so v dobi predadolescence razvili višje samospoštovanje, kot tisti, ki živali niso imeli doma. Prav tako so ugotovili višjo stopnjo empatije, torej vživljanja v čustva drugih, pri otrocih, ki so bili v stiku z živalmi. Poleg tega pa je pes zelo koristen za boljše medosebne odnose, saj družino povezuje, starši pa na prijazen način otroka naučijo odgovornosti, skrbi za drugega, vzajemnega dajanja in dobivanja.«

Ker se pes pri terapiji utrudi, mora terapevt opazovati tudi njega. Kako terapija vpliva na psa?

Tušak: »Ker je tudi pes živo bitje, moramo terapevti paziti, da upoštevamo vsa pravila etike, tako v odnosu do otroka, odraslih, kot v odnosu do psa ali drugih živali, vključenih v terapijo, kajti tudi za živali je dolgo, načrtno sodelovanje stresno. Zato imamo v zaščito živali sprejet pravilnik, v katerem so nasveti za pravilno ravnanje. Tako pravilnik pravi, da žival ne sme delati več kot pet ur na dan, največ uro in pol skupaj, upoštevani so odmori; podobno, kot je to določeno za človeka. Pa še to se razlikuje od psa do psa, zato mora biti terapevt pozoren tudi na to, kako se le-ta počuti. Terapevt nadzoruje celoten proces, je pozoren, kako se otrok in pes počutita. Ko enkrat opaziš, da pride do zasičenosti, da nekaj moti proces, je bolje, da se terapija prekine, se nadaljuje drugič, kot pa da bi na silo nadaljevali. Naše temeljno načelo je, da se počasi daleč pride, da se s terapijo ne mudi in da smo potrpežljivi.«

Koliko časa otroci obiskujejo terapije, da se pokažejo pozitivni učinki?

Marinšek: »Pri terapiji z živalmi, tako tudi s psi, se pozitivni učinki lahko pokažejo že po seansi, dveh, saj živali hitro vplivajo na trenutno razpoloženje, ki se izboljša. Za psihične motnje, strah in spremembo vedenjskih vzorcev pa je potrebno več časa, zato potrebujemo vztrajnost in potrpežljivost. Problemi, ki so se leta kopičili in povzročili škodo, žal niso rešljivi čez noč, čeprav bi si to vsi želeli. Zato je to proces, ki traja; koliko časa pa je odvisno tudi od posameznika. Lahko povem, da sva z očetom že deset otrokom s selektivnim mutizmom uspešno pomagala. Čas, ki je bil potreben za korenite spremembe, se je gibal okoli leta in pol. Vedeti je treba, da terapija ne poteka le z otrokom. Tu sodelujemo tudi s starši, saj je tudi njihov pozitiven in pravilen odnos pomemben v procesu zdravljenja. Tako imamo terapije samo za starše in posebej za otroke.«

Za katere ljudi izberete terapijo s psi?

Marinšek: »Terapija s psi je univerzalna terapija, saj ima pes že brez nje pozitiven vpliv. Temu se je treba izogibati le tam, kjer imajo ljudje negativen odnos do živali, do psov, nimajo objektivnih možnosti, saj potem druženje prinaša razburjenje in težave. Psi so se zelo dobro izkazali v domovih za ostarele, pri invalidih, kroničnih bolnikih, tistih z motnjami v razvoju ali duševnih boleznih. V domovih za ostarele se je izkazalo, da so se ljudje bolj povezali med seboj, se več pogovarjali, manj je bilo konfliktov, pa tudi svojci so jih pogosteje obiskali. Poseben učinek pa imajo na otroke, ne glede na to, kje so in s kakšnimi težavami se soočajo. Pogosto se izkaže, da izvirajo težave pri mladostnikih iz porušene samopodobe, ker so bili nekje zavrnjeni. Odnos, ki ga ima pes do človeka, pa vpliva prav na to področje. Z nenehnim vztrajanjem po človekovi bližini pes daje močan občutek zaželenosti in sprejetosti, kar pa ima izreden vpliv na samopodobo.«

Je terapija s psi pri nas uveljavljena metoda?

Tušak: »V tujini je terapija s psi in drugimi živalmi že stalna praksa, pri nas je še v povojih in še dolgo bo trajalo, da bi lahko to terapijo zdravniki predpisali na napotnice. S hčerjo se trudiva, da bi v okviru sedanjega raziskovanje vključila in povezala v delo čim širši krog ljudi. Želiva si, da se to delo nadaljuje, saj sva mnenja, da so danes otroci v veliko večjih stiskah, kot pa so to starši zmožni zaznati in da je možno na ta prijeten način te stiske omiliti. Mnenja sva, da na ta način veliko lažje kot na katerikoli drug način. S sistematičnim delom, ko bi se več ukvarjali z otroki, mladostniki, sodelovali tako s starši kot učitelji, bi lahko preprečili tako imenovano reaktivno posledično simptomatiko, da ne bi otroci postali vedenjsko težavni. Zato pripravljava tudi izobraževanje tako za terapevte, vodnike živali, svojce, kakor tudi tiste kmete, ki bodo želeli v okviru svoje dejavnosti poglobiti svoje znanje o ravnanju z živalmi.«