Strip pove, če družba ni okej

Iztok Sitar je nekoliko poseben mož na začetku druge polovice let. Če ne bi bil poseben, najbrž ne bi risal stripov. S svoje delovne mize je doslej v svet poslal petnajst samostojnih stripovskih albumov različnih žanrov, od družinskega, mladinskega do erotičnega in njemu najljubšega družbeno-političnega stripa. Ilustrira učbenike, riše karikature in se ukvarja tudi s stripovsko teorijo. Letos jeseni je izšla druga, prenovljena izdaja Zgodovine slovenskega stripa 1927–2017 in zbirka esejev Kako je Jaka Racman postal fašist. Živi in deluje v Poljanah, kjer Rock radio v avtu avtomatsko preskoči na Radio Ognjišče. Ne, Iztok Sitar nima težav s frekvencami, dostopne so mu vse vibracije tega sveta. Tudi zato so njegovi stripi dobri.

Za ljubitelja stripa vsekakor srce ogrevajoč razgled na police v vašem ateljeju, polne stripovskih albumov, revijalnih izdaj, strokovnih knjig o deveti umetnosti …

»Stripe spravljam od najstniških let in v tem času se je tega nabralo kar precej. Včasih je že preveč vsega in bi moral narediti nekaj reda. Zgodi se, da iščem neki strip, a ga ne najdem, ker ne vem povsem natančno, kje ga imam.«

Tako, kot so najnovejše risbe še tu na delovni mizi. Kaj bo v tokratni izdaji Gorenjskega glasa počel Jaka Pokora?

»Vsekakor bo strip obarvan praznično, primeren božiču in novemu letu. Jako Pokoro vedno povezujem z aktualnim dogajanjem, a pri tem politiko praviloma puščam ob strani, saj gre predvsem za razvedrilen strip.«

Jaka Pokora je tako imenovani pasični strip, ki je od začetka stripovske umetnosti pred sto in več leti očitno preživel vse do danes ...

»Drži. Klasični pasični strip se je v ZDA pojavil že na samem začetku. To je bil strip, ki ga je brala vsa družina, zato so avtorji v njih običajno na humoren način obravnavali družinske in širše družbene teme iz vsakdanjega življenja. Pustolovski stripi so sledili kasneje, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Strip je pravzaprav otrok časopisa, saj je nastal zato, da bi se ta bolje prodajal. Ameriški časniki so na začetku v vsaki izdaji imeli kar celo stran različnih pasičnih stripov.«

Kako je bilo s tovrstnim stripom pri nas?

»Pred drugo svetovno vojno lahko za res pravega avtorja stripov pri nas štejemo le Milka Bambiča, pogojno Hinka Smrekarja, a se je ta bolj usmerjal v karikaturo, ki so jo gojili v nekaterih časnikih tistega časa. Pasični strip se je pojavil šele v petdesetih letih, ko je Marjan Amalietti objavljal strip Gregor Tisiglavca, ki je izhajal kar deset let. V šestdesetih letih sta se pojavila lika Peter Mozolc Marjana Bregarja in Jaka Sulc Milana Mavra, eden v Delu, drugi v Dnevniku. Časopisi so imeli stalne karikaturiste. Sam sem leta 1992 začel s stripom Bučmanovi, ki sem ga deset let risal za Dnevnik, leto kasneje pa je prišel Jaka Pokora, ki ga še vedno dvakrat na teden rišem za Gorenjski glas.«

Kdo bi si mislil, da bo Jaka prihodnje leto dopolnil zrelih četrt stoletja. Se je v vseh teh letih kaj spremenil?

»Pobarval se je. Na začetku je bil črno-bel, ko so konec prejšnjega stoletja časopisi eden za drugim prehajali na barvni tisk, sem tudi jaz začel Jako risati z barvami. Spremenila se je tudi tehnologija pošiljanja stripa na časopis, namesto po telefaksu po elektronski pošti.«

Sicer pa še vedno rišete ročno, mar ne?

»Za razliko od mladih avtorjev, ki barvajo z računalnikom ali celo rišejo na tablice, sem jaz še vedno nekakšen dinozaver, ki delam vse ročno s svinčnikom, čopičem, tušem in akvarelnimi barvami na papir. Mislim, da je taka risba bolj iskrena pa tudi barve so lepše.«

Torej ima vsak vaš strip tudi svoj risani original?

»Drži, vsak moj strip ima tudi svojo risbo.«

Ugotavljava, da strip v tiskanih medijih usiha. Več, zdi se mi, da je danes ta že prava redkost?

»To je na žalost res. Ob Dnevniku in Gorenjskem glasu sem v devetdesetih letih nekaj časa risal tudi za časnike Slovenec, Delo in Republika pa za mariborski Kaj in Večer. Potem je recesija najprej udarila po avtorjih stripa. Tu gredo pohvale svetli izjemi Gorenjskemu glasu z mojim Jako Pokoro. Naj ponovim, da je bil strip prvotno namenjen prav časopisu, v času recesije pa je bil prvi na udaru in uredniki so se ga z lahkoto znebili. Se pa zdaj veliko pogosteje pojavlja v različnih knjižnih izdajah, od albumov do učbenikov. Imamo tudi dve reviji, posvečeni zgolj stripu, dvakrat letno izide Stripburger in enkrat letno Strip bumerang, družbeno angažirani strip goji revija Mladina, to pa je, kar se tiska tiče, tudi skoraj vse.«

Govorite o izdajah literarnih del v stripu? Pred nedavnim so izšla tri Cankarjeva dela v stripu ...

»Kar se mi zdi super, še zlasti ker ne gre za golo obnovo dela, ampak za novo interpretacijo posameznega avtorskega tandema, pisca in risarja, ter s tem umestitvijo dela tudi v današnji čas.«

Ki se je tudi v smislu dostopnosti do branja stripov močno spremenil. V času naše mladosti smo morali stripe pred starši in učitelji skrivati, zdaj jih pedagoška stroka celo priporoča. Zanimivo, mar ne?

»Zdaj otrokom pobirajo pametne telefone, stripi pa so dobrodošli, da otroci vsaj kaj berejo. Strip se uporablja tudi kot didaktični pripomoček. Sam sem jih kar nekaj narisal za različne učbenike. Gre za pomoč pri razlagi snovi, še bolj pa za približanje te otrokom. Na primer matematični učbeniki za drugo in tretjo triado osnovne šole s stripom za vsako novo poglavje zdaj niso več tako suhoparni, kot so bili nekoč.«

Je težko risati po naročilu, kar želi nekdo drug in ni ideja vas, avtorja?

»Če je zgodba dobra, je tudi po naročilu lepo risati – hkrati pa je običajno to tudi dobro plačano. Sicer pa najrajši rišem po svojih idejah in scenarijih.«

Sami ste tudi neke vrste stripovski aktivist, saj sodelujete pri pripravah različnih festivalov, doma in v tujini promovirate slovenski strip?

»Leta 2003 sva bila s Tomažem Lavričem skupaj na stripovskem festivalu v Beogradu in od takrat naprej redno hodim po festivalih v nekdanjih jugoslovanskih republikah in predstavljam slovenski strip. Vedeti morate, da je bila bivša Jugoslavija stripovska velesila, kar se odraža tudi sedaj, tako po velikem številu avtorjev, ki rišejo za zahodno tržišče, kot po velikem številu stripovskih festivalov. Ti festivali so mi všeč, ker za razliko od nekaterih podobnih v Zahodni Evropi, dajejo več poudarka na avtorje same. Prav zato so zelo pristni in nekaj povsem drugega kot na primer tisti v Avstriji ali Nemčiji, kjer s tako imenovanimi cosplayi, različnimi figuricami in videoigrami, vse skupaj postaja parada kiča.«

Več kot deset let se že ukvarjate tudi z zgodovino hkrati pa tudi teorijo stripa, ocenjujete nove domače in prevodne izdaje … V zadnjih letih ste eden redkih, če ne edini, ki delujete na tem področju?

»Zakaj se ukvarjam tudi s stripovsko kritiko? Ko je med bosansko vojno v Sarajevu umrl Ivo Štandeker in je stripovske kritike nehal pisati Max Modic, je v Sloveniji tako rekoč ni bilo. Tako so me pred leti poklicali iz Delovih Pogledov in mi ponudili pisanje recenzij, kar sem z veseljem sprejel tudi zato, da promoviram strip, saj je včasih lažje objaviti tekst o stripu kot pa strip sam. Poleg tega pa je stripovska kritika še kako potrebna, saj imamo še vedno veliko kiča in je treba ločiti zrno od plev. Tako se je v treh štirih letih nabralo kar precej esejev o stripu.«

In ste jih to jesen pri založbi *cf objavili v knjigi Kako je Jaka Racman postal fašist s podnaslovom Eseji o družbeni kritiki in politični (ne)korektnosti v stripu ...

»Pravzaprav gre za izbor, v knjigi je objavljenih 41 esejev, nekaj jih je ostalo za morebitno naslednjo izdajo. Že od vsega začetka sem besedila pisal z namenom, da jih kasneje izdam tudi v knjigi. Zato sem si za rdečo nit pri pisanju vzel družbeno kritiko v stripu. V komercialnem stripu, kot so recimo Jaka Racman, Asterix ali pa Tintin, sem se ukvarjal s politično nekorektnostjo. Skozi te na prvi pogled povsem nedolžne stripe izvemo veliko o takratni politiki in družbi, skozi katero se zrcalijo različne anomalije, kot so rasizem, imperializem, nacionalizem in druge. Zelo dobro spremno besedo v knjigi pa je prispevala stripovska teoretičarka Ana Bogataj iz Kranja.«

To jesen je deset let za prvo izšla tudi vaša druga prenovljena izdaja Zgodovina slovenskega stripa, tokrat z letnicama 1927–2017. Gre za pomembno, dragoceno in unikatno knjigo, ki posrečeno združuje prvin leksikona, slovarja in ljubiteljskega zgodovinopisja v novo, tekočo celoto, je v Mladini zapisal stripovski kolega Zoran Smiljanić. Da se je že s prvo izdajo slovenskim striparjem prikazala Marija in so ovce končno našle pastirja … Laskajoče, mar ne?

»Da. Zavedam se, da je v prvi izdaji tudi marsikaj manjkalo, zato je nova toliko bolj urejena in nekoliko bližja najbrž nedosegljivi popolnosti. Sam sem že od mladosti zbiral stripe in članke, v katerih je pisalo o njih. Tako sem si ustvaril kar lep arhiv. Leta 2007 sem zgoščeno različico Zgodovine slovenskega stripa objavil v reviji Strip bumerang in takrat se je Maxu Modicu zdelo škoda, da tega ne bi objavil v knjigi, zato me je povezal z Založbo Umco Sama Ruglja. Knjiga je bila prej kot v letu razprodana. Zdaj po desetih letih ob devetdesetletnici slovenskega stripa je tu druga izdaja, ki ni zgolj dopolnjena, ampak večinoma napisana na novo. Če sem se v prvi bolj posvečal avtorjem in njihovemu osebnemu življenju, v aktualni knjigi več pišem o njihovem delu s poudarkom na risbi kot taki. V njej so nekateri avtorji, ki so v prvi manjkali. Vključil sem tako rekoč skoraj vse avtorje, ki so kdaj v Sloveniji narisali vsaj kakšen strip.

Sicer pa so trije najboljši slovenski stripi po mojem mnenju Gatnikova Magna Purga in Lavričeva stripa Rdeči alarm in Bosanske basni, čeprav je njegov zadnji Ješua spet eden vrhuncev, tako po scenariju kot v risbi.«

Ali Slovenci beremo strip, v stripovski veselili Franciji menda v knjigarno vstopi celotna družina in si vsak kupi svoj strip?

»To drži. A zgodba ima ozadje. Takoj po drugi svetovni vojni je bil strip v ZDA in tudi sicer na Zahodu, sploh pa na Vzhodu, kjer so ga imeli za produkt gnilega kapitalizma, razglašen za šund, češ da kvari mladino, jo spodbuja k nasilju in kriminalu. Leta 1948 so ga v Ameriki celo sežigali na grmadah, v Franciji pa so ga prepovedali, ampak samo ameriškega. Kar se je pozneje izkazalo kot velika usluga domači produkciji, saj je nastal pravi bum francoskega stripa, ki je postal pomembna veja likovne umetnosti. V ZDA je strip postal umetnost šele leta 1992, ko je Art Spiegelman dobil Pulitzerjevo nagrado za strip Maus.

Pa pri nas?

»Strip je izgubil svojo nedolžnost in postal polnopraven član slovenske kulture in umetnosti leta 1977 z izidom Magne Purge Kostje Gatnika. Leto kasneje sem šel na Srednjo šolo za oblikovanje v Ljubljano. Takrat se mi je odprl čisto nov svet. V domačih Poljanah sem lahko poleg Zabavnika dobil le še Zlatno serijo in Lunov Magnus strip, torej junake, kot so Zagor, Komandant Mark in podobni. V Ljubljani sem prvič kupil Alana Forda in revije, kot so Stripoteka, Yu strip, Strip art in druge. Vsak dan v tednu je izšel kakšen nov strip ali dva.«

S kakšnim motivom ste takrat odšli v šolo v Križanke?

»Da bom risal stripe. Razredničarka je v osmem razredu vprašala, s čim se bomo ukvarjali, ko bomo odrasli, pa sem rekel, da bom risal stripe. Ona pa mi je kar malce nejevoljno odgovorila, da sem že dovolj star in da bi se že lahko malo zresnil. Ampak potem sem res risal stripe in še vedno jih.«

Kot avtor stripa ste si ustvarili uspešno kariero, izdali ste vsaj petnajst samostojnih albumov. Ampak čeprav ste narisali kar nekaj družbeno angažiranih stripov, si včasih kar težko predstavljam vašega zlobnega človeka, mafijca, negativnega politika ali pa recimo samo zoprne sosede z ulice … Da bi narisali, kam gre danes ta svet?

»Predvsem v devetdesetih letih sem objavil precej krajših stripov v Mladini. To je bila serija protikatoliških stripov o poteh in stranpoteh katoliške cerkve pri nas. Ali pa v stripu 4000 z idejo iz Tavčarjevega istoimenskega romana, a povsem mojo vsebino, sem predstavil projekcijo Slovenije kot avtoritarne desničarske države. Rad bičam družbene in politične anomalije, ki se pojavljajo v naši družbi. Dnevnik Ane Tank recimo govori o problemu narkomanije, v krajših zgodbah Glave ali Čudaki ljubijo drugače gre za odnose v družini, o starših, učiteljih … Še vedno me zanima najstniška problematika, saj smo bili vsi enkrat najstniki, čeprav jih večina na to pozabi.«

Striparji ne?

»Striparji v srcu vedno še nekoliko ostanemo otroci.«

Kaj je težje, risati ali si izmišljati besedilo v oblačkih?

»Risati. Za tekst obstaja tipkovnica in petindvajset črk, risanje pa zahteva precej več sicer drugačne vrste spretnosti.«

Običajno prilagajate besedilo risbi ali obratno?

»Tekst prilagodim sliki. Običajno scenarij delam sproti, pri daljših stripih si koncept scenarija pripravim, še preden se lotim risanja.«

Kako je s striparjevo avtocenzuro? Ko se pripeljemo v Poljane, Rock radio preklopi na Radio Ognjišče?

»Drži. Najbrž zaradi bližine frekvenc. Zakaj avtocenzura? Pri meni je ni, raje grem še malo čez rob. Bolj je problem strip objaviti. Za to pri nas ni veliko možnosti. Prvi album Sperma in kri iz leta 1990 je eden takih. Izdal sem ga v samozaložbi in sem še vedno ponosen nanj.«

Kaj je na vašem likovnem pultu trenutno?

»Rišem nadaljevanje albuma Čudaki ljubijo drugače. Tretjino sem že narisal. Tokrat bodo to kratke zgodbe, ki govori o takih in drugačnih tujcih v Sloveniji, tistih, ki so iz različnih razlogov prišli k nam in se mnogi še vedno počutijo tujce. Zanimajo me tudi družbeno ranljivejše skupine ljudi.«

Če bi zavrtel kolo nazaj?

»Bi bil raje milijonar kot stipar. Šalim se v slogu kultnega italijanskega stripa Alan Ford, v katerem eden junakov Bob Rock ugotovi: ''Bolje živjeti sto godina kao miljunaš, nego sedam dana u bijedi.'' (Bolje je živeti sto let kot milijonar kot pa sedem dni v bedi).«

Pojdiva v stripovsko zgodbo – ki je vedno izmišljena, govori pa o resničnih stvareh – na loteriji vam je v žep padlo milijon evrov ...

»Še vedno bi risal stripe. Bi pa mogoče ustanovil založbo, ki bi izdajala stripovsko revijo, v kateri bi objavljali slovenski striparji in še kdo.«

Ampak zdi se, da gre svet v povsem drugo smer?

»Skozi svoje stripe to tudi ves čas opisujem. Strip je idealen medij za to, da opozarja na družbeno problematiko, npr. rasizem, ksenofobijo, neenakost v družbi in tako naprej. Večina slovenskih striparjev to dela, in kot kaže, nam žal še dolgo ne bo zmanjkalo tem. V šestdesetih letih je bila Evropa levičarska, veliko svobode je bilo, policija se je spravljala na študente in demonstrante, zdaj pa skinhedi skupaj s policijo pretepajo begunce, nezakonite priseljence, homoseksualce in druge ranljive skupine ljudi. Vse to rišem in očitno še nekaj časa bom.«

Biti stripar v Poljanah?

»Nič drugače kot kje drugje. Vse, kar napišem in narišem, objavim v Ljubljani, Kranju ali v tujini. V domačem okolju nimam niti težav niti nisem zaradi tega kakorkoli popularen. Danes je vseeno, kje je tvoj atelje in kje živiš. Pomembno je, da delaš.«