"Čudeži so. Jaz sam sem čudež."

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / sreda, 14. maj 2008 / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Torek, 19. junija

Tokrat sem točna kot ura. V salon za goste v predsedniški palači vstopim natanko ob napovedanem času, ob trinajsti uri. Udobno se namestim v fotelj in čakam predsednika. Od daleč si ogledujem knjige na policah sprejemnega salona in razmišljam o nasvetu dr. Braneta Kobala, naj se besedi rak čim bolj izogibam, saj je nabita z negativno energijo. Nenazadnje jo domala vsi ljudje povezujejo s krsto. Še zlasti, če si natančen in poveš, da imaš to zadevo, se pravi, življenjsko preizkušnjo, na pljučih. Morala si bom izmisliti nadomesten izraz, ampak zdaj ni trenutek za izmišljije. V tem vstopi predsednik. Nasmejan, poln optimizma, celo moči, bi si upala trditi.

Ne vem sicer, zakaj, je pa res, da solze le s težavo zadržujem. Veš kaj, na hitrico v mislih oštejem samo sebe, cmerati se pa res nisi prišla k predsedniku. Poleg tega, če se nisi smilila sama sebi do zdaj, ni nobenega pametnega vzroka, da bi se objokovala prav v tem trenutku. Kriza je en, dva, tri mimo.

Oddahnem si, ker me predsednik ne vpraša, po kaj sem pravzaprav prišla k njemu in stvari takoj spelje v čisto neformalne vode. Zbrano in kar se da na kratko mu opišem svojo življenjsko »dogodivščino«, v zvezi s svojim psihičnim razpoloženjem, če se tako izrazim, pa se mi zdi pomembno omeniti moje »bližnje srečanje« z Bogom v nunski cerkvi in mir ter nekakšno duhovno žlahtnost, ki me je ob tej priložnosti prevzela.

»Ker imam za vas tisoč in eno vprašanje,« zaključim svoj kratki monolog, »bi se najraje prepustila vašim izkušnjam in vaši presoji, kaj je zame v moji situaciji in v tem času potrebno vedeti ter spoštovati.«

Tole je povzetek predsednikovih izkušenj, premišljevanj, pozitivnih misli, poudarkov, nevsiljivih napotkov in dobrih želja: »Človek, ki ga ne doleti bolezen ali katera druga velika in nepričakovana življenjska preizkušnja, se svoje minljivosti, žal, ne zaveda. Tudi sam sem se po bistvu tuzemnega življenja in naši vlogi na tem svetu začel spraševati šele, ko sem se na svoji življenjski poti srečal z boleznijo. Šele ob tej življenjski preizkušnji sem prisluhnil veri; začutil sem njeno globino in spoznal njen pomen. Odgovora na vprašanje, koliko časa je posamezniku odmerjeno živeti in zakaj, s katerim namenom smo sploh bili poslani na ta svet, ne pozna nihče. Pomembno je, živeti tukaj in zdaj; za nas, ki nam je višja sila namenila življenje na tem svetu, ni pomembna niti preteklost niti prihodnost, pomembno je, da čutimo in živimo radost tega trenutka. Na poti premišljevanja in iskanja resnice sem prišel do spoznanja, da so čudeži resničnost. Verjamem v čudeže, zakaj jaz sam sem čudež: kljub izjemno težki bolezni sem še vedno živ. Če se čudeži ne bi godili, bi bil že davno mrtev.« (Se nadaljuje.)