Vsem naj bom neznan

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. julij 2019 / 12:01

»Jaz nočem, da strmi / kdo v mojo dušo. // Vsem naj bom / neznan. // Dekle ob oknu gleda / misli kje sem / Jaz pa sem že mrtev.« (I., str. 63)

»Nenadoma se je zazdelo, da se je premaknila vsa ta realnost, da se je preganila kakor se nagne brod na morju, kakor da vstaja in se niža. Ob ostrih robovih hiš, gora, pouličnih drogov si zapazil čudovite mavrične sence, ki so spremljale skrivnostno dvojno svetlobo tostranosti in onostranosti. Med tisto trdo realnost in večnost je stopilo novo: vedno premikajoča se, nihajoča oblika trajnega izpreminjanja in pregibanja. Realne sence so se daljšale v neskončnost; človek, ki je šel po cesti je segal s senco stoletja naprej, kajti solnce je šlo že za njim. / Prišel je, stoletjem brat čez dvesto let in se začudil brat tistih medsferičnih senc, luči, ki je kakor godba iz onostranosti, ki se blesti in drugega nič da vsi predmeti izgube svoje sence, da se vse svetlika kakor v četrtem prostoru svetovne duše, v prostoru koder nastopajo predmeti v svoji istinitosti in izžarjujejo samo svoje bistvo.« (I., str. 734)

Gornji dve pesmi, prva v verzih, ki sem jih izpisal s poševnicami, druga v prozi, sta iz prve knjige neobjavljenega dela Kosovelove zapuščine; v njej je Miklavž Komelj zbral poezijo, prozo, dramatiko in druge zapise. V drugi knjigi pa esejistične fragmente, aforizme, študijsko gradivo … V spremnih esejih urednik povzame, kako smo najprej spoznali Kosovela kot »pesnika Krasa« (Pesmi, 1927 idr.), štiri desetletja pozneje kot najvidnejšega evropskega konstruktivista (Integrali, 1967), zdaj pa je »čas za še en nov korak: da poskušamo brez vseh identifikacijskih opor prepoznati absolutno sodobnost njegovega opusa v fokusiranosti njegove pisave na 'praznoto našega pracilja'; to pa pomeni odkrivanje tiste evokativnosti onkraj klasifikacij, ki je ostala nemišljena ravno zato, ker je tako direktna, ko naslavlja neko receptivnost, ki še ni izoblikovana – in za katero ni dovolj, da je receptivnost, saj se lahko s sporočenim zares srečamo šele v kreaciji, ko sami postanemo tisto, kar smo hoteli sprejeti …« (II., str. 896) Kakorkoli že, zdaj imamo v knjigah vsega in celega Kosovela. In če velja Prešeren za največjega slovenskega pesnika sploh, potem je očitno, da je Kosovel naš največji pesnik dvajsetega stoletja in morda tudi najbolj evropski od naših pesnikov. In zdaj je vsaj nekaterim že bolj poznan.