Nam gre bolje kot svetu

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / sreda, 14. maj 2008 / 06:00

V četrtek, 15. maja, ob 20. uri bo v Prešernovem gledališču v Kranju ponovitev nove uspešnice Andreja Rozmana Roze Najemnina ali We are the Nation on the best location.

Ko smo že pri »najemnini«, ki kakopak sodi na področje stanovanjskih tematik, kako je kaj v vašem stanovanjskem bloku, odkar je vaš spodnji sosed postal predsednik države (dr. Danilo Türk živi v isti stavbi, nadstropje niže kot Andrej Rozman Roza)?

»Pravzaprav se ni kaj dosti spremenilo. Odpeljejo ga, pripeljejo ga. Kar v redu je. Kakršnikoli varnostni ukrepi niso navzven opazni, sem pa prepričan, da je za varnost predsednika dobro poskrbljeno. V bistvu sem presenečen, da to ni povsem nič spremenilo običajnega življenja v hiši.«

V komediji, v kateri je zunanji okvir zgodbe tematika najemništva v hiši, ki jo v denacionalizaciji vrnejo bogati dedinji, ki živi v Nemčiji, se vam na odru pridruži soigralka Mirel Knez, ki se je šolala in mlada leta preživela na Švedskem … Je bilo prej besedilo ali Mirel in vloga napisana posebej za njo?

»Najprej je bila ideja, potem je prišla soigralka v predstavi in potem sem dokončal besedilo za komedijo. Najprej sem mislil, da bo moški najemodajalec, pa potem, da bi šlo za zdomko s Švedskega, kot je Mirel. Na koncu smo se odločili, da bo Mirel Nemka, za kar se je morala zelo potruditi, se naučiti pravega naglasa.«

Zgodbo črpate iz slovenske realnosti …

»Gre za srečanje dveh različnih ljudi, soočenje različnih načinov življenja in pogledov na svet. Mirko, ki se kar naenkrat znajde v vlogi najemnika, je zagrizen domoljub, vendar v pozitivnem smislu. Izhaja iz partizanske provenience, stanovanje pa je podedoval po očetu, ki je kot komunist po vojni prišel do stanovanja v nacionalizirani hiši. Vendar pa predstave nisem gradil na nekih tipičnostih in stereotipih v tem smislu. Nasprotno, tekst deluje zelo spravno. Bolj me je zanimal ta različen socialni status Mirka in Fride, kot je ime novi najemodajalki. V predstavi želim opozoriti, da so bogati tisti, ki morajo v socialnem smislu reševati ta svet. To je cena njihovega bogastva. Sicer pa gre za zelo pozitivno, miroljubno zgodbo. Imeni Mirko in Frida nista naključni.«

V dialogih gre pričakovati dobršno mero besednega artizma. Mojstrstvo igranja z besedami je tako rekoč vaša blagovna znamka …

»Predstava ni preveč »zatežena«. Nasprotno, po dosedanjih izkušnjah je zelo blizu širšemu občinstvu. Srečata se dva, ki se morata pogovarjati tudi po angleško, kar pa ni tak problem. Dejstvo je, je angleščina jezik, ki vedno bolj obvladuje svet in s tem se moramo sprijazniti. Britanci to načrtno počnejo, sistematično širijo svoj jezik in s tem svojo vladavino. Oni recimo nimajo davka na knjigo. Za nas je bolj tragično, da raje uporabljamo jezike iz soseščine, italijanščino, nemščino, srbohrvaščino.«

Kako sta se v predstavi ujela šolana igralka in mojster improvizacije?

»Mirel je odlična igralka, poleg tega dobro poje, pleše step, skratka ima veliko znanja, ki ga naši igralci nimajo. Šolala se je na Danskem in je sploh zelo drugačna od naših igralcev, še posebej pa od mene, ki se nisem nikoli šolal za igralca. Ona je vseskozi zelo natančna, jaz pa imam najraje, da je vedno malo drugače. Zato je bil zame študij predstave precejšen napor, tudi prve predstave se nisem počutil preveč sproščenega. Slednje igra kot taka niti ne omogoča preveč, saj gre bolj za klasično predstavo kot pa za improvizacijo. A zdaj se že zabavam in se odlično počutim. Mirel je recimo, da bi se natančno naučila nemškega naglasa, dala tekst prebirati Nemcem, ki živijo v Ljubljani. Želela je slišati ta naglas. Ob tem lahko rečem, da sem delal z odlično ekipo, pri režiji mi je bil v veliko pomoč Sebastjan Starič.«

Kaj je torej tisto, kar bo poleg igralskih moči obeh vaju in sočnih dialogov znalo pritegniti tudi gorenjsko občinstvo?

»Kot sem dejal, je predstava dramaturško zelo urejena. Tako kot prejšnje predstave tudi »najemnina« nekaj pove, da ljudem razmišljati, hkrati pa sem jo želel oblikovati na način, kot Čehi delajo filme. Oni znajo iz še tako težke teme narediti komedijo. Kritično sporočilo prestave je seveda razpoznavno in dovolj nazorno, hkrati pa skozi celotno igro veje neka toplina.«

Polje vašega delovanja je zelo široko, prevajate besedila za gledališča, pišete poezijo in prozo, tako za mladino kot za odrasle, pesmi za glasbenike in veliko ustvarjate v gledališču, kot avtor besedil, režiser, igralec ... Je gledališče na prvem mestu?

»Gledališče je pravzaprav v centru mojega ustvarjanja, vseskozi pa se prepleta z besedno umetnostjo kot tako. Nekoč sem želel biti pisatelj, a sem nekako padel v to gledališče, od katerega se je dalo bolje živeti, kot od pisanja. Gledališče mi je všeč, ker je precej komunikativna zadeva, je pa res, da mi je všeč tudi mir in tišina, ki ju potrebujem, kadar pišem. Oboje je dobro početi, je pa moja notranja nuja, da pišem. In potem je fino na glas recitirati.«

Če vprašam čisto po slovansko, do od obeh likov v predstavi na koncu več potegne iz vsega skupaj, Mirko ali Frida?

»Po moje gre obema kar dobro, vsakemu v svojem svetu. Hmmm … mogoče Mirko potegne več iz tega, kot bi si zaslužil v nekem resničnem svetu, v kakršnem sedaj živimo … Brez skrbi, v Sloveniji nam gre kar dobro, bolj me skrbi za svet.«