Kako ustreči vsem ali Ustanovil bom svojo civilno iniciativo

Odkar sem župan, me ljudje pogosto sprašujejo, kaj mi je bilo, da sem pustil svoje zdravniško delo, ki sem ga, mimogrede povedano, imel (in ga še vedno imam) zelo rad, ter se podal v nemirne in pogosto nehvaležne vode županovanja.

Še preden pa mi uspe odgovoriti, ponavadi že kar sami podajo odgovor: »Ja, ja saj vem, delo je podobno, povsod delaš za dobro ljudi, pa poslušati jih moraš in jim pomagati, verjetno zelo pomaga, ker si psihiater …,« temu ponavadi sledi navihan nasmeh, jaz pa ne utegnem več odgovoriti in se tudi sam nasmehnem, medtem ko prikimam. Pa to seveda ne drži!

Med mojima službama bi le stežka potegnil skupni imenovalec. Od vse psihiatrije, ki jo imam za seboj, mi pri županovanju še najbolj pomaga »debela koža«, ki sem si jo pridobil pri delu. Verjeli ali ne, kljub obremenitvam dežurstev, kljub težkim usodam bolnikov, ki jih podoživljaš, in kljub frustracijam neuspešnih zdravljenj je precej manj komplicirano biti zdravnik.

Ni važno, katere medicinske stroke si, vedno veš, na čigavi strani si. Vedno na strani bolnika in skupaj se borita proti istemu sovražniku – bolezni.

Ko pa si župan … no, če prisluhneš in ugodiš desetim, se bodo našli vsaj trije, ki jim to ne bo pogodu. Če si na strani stotih, pa se pojavijo že prvi zametki civilne iniciative, ki se bo na vse pretege borila za »njihovo stvar«. To je zdaj že vpeljana praksa – cestna demokracija - duh, ki je bil izpuščen iz steklenice, prvič tam doli na Dolenjskem, kjer je razjarjena množica kar naenkrat imela kompetence pregledovati policijska vozila, nadaljevalo pa se je na Gorenjskem …, zdaj je to nekakšna moda, način, kako skupina ljudi lahko v šahu drži večino.

Pa da se razumemo, nič nimam proti glasu ljudi, ravno nasprotno, menim, da imajo ljudje pravico soodločati in povedati svoje strahove in mnenje, le način ni pravi in bojim se, da bo takšen način, z izsiljevanjem, v Sloveniji dodobra zaustavil tokove razvoja. Civilne iniciative proti cestam, daljnovodom, komunalnim in industrijskim conam, letališčem itd., nas bodo korak za korakom pahnile nazaj v dobo petrolejk ter »šporgetov« na trda goriva.

In iniciativam kar ni videti konca, vsak dan se rodi kakšna nova.

V teh dneh, ko smo končno pripravili vse potrebno, da začnemo v mestnem jedru urejati prometni režim, nas zagotovo čaka nezadovoljstvo dela prebivalcev središča Kranja in morda celo kakšna nova iniciativa. Tako pač je in vsi niso nikoli zadovoljni. V Kranju že leta poslušamo ogorčenje in očitke ljudi glede prometnega kaosa v jedru. Lepo staro mestno jedro se dobesedno duši v parkiranem »plehovju« in vsi se strinjamo, da je potrebno ta nered končati. Opravili smo raziskavo, s katero smo ugotovili število vozil v jedru in jim zagotovili zadostno število parkirnih mest na zavarovanem parkirišču pred mostom. Zdaj bomo tako lahko začeli striktno izpolnjevati odlok o mestnem jedru, ki sicer že kar lep čas velja, pa se ga nihče ni držal.

Bo slaba volja in jeza? Zagotovo! Vendar če hočemo red in urejeno mesto, moramo napraviti to, kar so v evropskih zgodovinskih mestih, kot je Kranj, storili že pred desetletji. Drugače pač ne gre! Naj omenim, da se promet v mestnih jedrih omejuje tudi zaradi okoljskih nevarnosti, ki jih povzročajo izpušni plini.

Na eni strani bo zadovoljstvo, na drugi pa jeza. To je pač prekletstvo županskih odločitev. Upoštevati je treba stroko, strategijo razvoja, mnenje »teh«, pa mnenje »onih« in na koncu si seveda prislužiš pohvalo prvih in srd drugih.

In kaj ti preostane? Lahko se smehljaš in ne narediš nič, potem se tudi nihče ne more jeziti nate, če pa želiš napredek, je pač potrebno ugrizniti v kislo jabolko in biti pri komu tudi malce nepriljubljen.

No na koncu ti še vedno preostane, da organiziraš čisto svojo – zasebno, civilno iniciativo.