Oba sva trmasta in vztrajna

Oče in sin: oba v kolesarstvu, oba v KK Sava Kranj. Oče trener, sin tekmovalec. To sta Kranjčana Marko in Jan Polanc.

V kolesarstvu ni prav veliko primerov, da bi bil oče tudi trener svojega sina, še posebej ne v starejših kategorijah. Takšen primer sta Marko Polanc, trener mladincev pri KK Sava Kranj in obenem tudi selektor slovenske mladinske reprezentance, do leta 1993 pa tudi sam uspešen tekmovalec, in njegov 16-letni sin Jan, ki letos zadnje leto tekmuje v kategoriji mlajših mladincev. Še lani je bil Marko trener tudi svojega najstarejšega sina, 18-letnega Roka, ki pa je po koncu lanske sezone prenehal tekmovati.

»Nobenega nisem silil v kolesarstvo. Jan je že od malega hodil z mano na dirke, se navdušil nad tem športom in pri dvanajstih letih začel trenirati. Bil je kar uspešen in domov prinesel kakšen pokal, nagrade, posledično je izziv v tem športu videl tudi Rok, ki je prej treniral karate,« je pojasnil Marko. Jan o odločitvi, da bo kolesar, pravi: »Vedno sem gledal profesionalne kolesarje in me je potegnilo. Se pa ne obremenjujem s tem, da je moj trener oče. Treniram tako kot ostali.«

Marko ima torej dvojno vlogo: očeta in trenerja. Kot pravi, to na treningih pomeni vse prej kot dajanje potuhe: »Pozitivno je to, da sem Janu vseskozi na voljo z različnimi informacijami, negativno pa, da sem do njega na treningih lahko preveč direkten. Zaenkrat glede tega ni bilo težav.« Glede na to, da je Marko tudi selektor mladinske reprezentance, pa pravi, da to še ne pomeni, da bo avtomatsko v reprezentanco povabil svojega sina: »V reprezentanci so vedno dobri kolesarji in tu ne delam izjem. Je pa jasno, da če se odločam med dvema enakovrednima kolesarjema, pa da je eden iz Save, bom seveda vzel svojega. To bi naredil vsak trener.«

Če sta včasih kar precejkrat šla na kolo skupaj, pa sedaj to ni več tako. »Skupaj se že dolgo nisva peljala. Po ravnem mu še lahko konkuriram, v vzpon pa nimam več možnosti,« v smehu pove Marko ter doda, da je bil, če svoja tekmovalna leta primerja sedaj s sinom, od njega boljši le v sprintu: »Jan je vse prej kot sprinter. Je izrazit kolesar za težke etapne dirke. Dirke v tej kategoriji so zanj prelahke, saj je premalo vzponov, tako da bo šele pri starejših mladincih lahko pokazal svoje znanje, moč pri vožnji v klanec. Lahko rečem, da je že sedaj boljši, kot sem bil jaz. Sva si pa v nekaterih stvareh tudi podobna, predvsem v trmi in vztrajnosti.« 

Kljub temu da oče pravi, da sinova leta šele prihajajo, pa je Jan že sedaj med najboljšimi. Lani je bil gorski državni prvak, četrti na kronometru in šesti v cestni vožnji. Oblekel je tudi že reprezentančni dres. Njegov cilj v kolesarstvu pa je takšen kot pri večini: priti med profesionalce. Vsekakor pa je odločen, da bo v kolesarstvu vztrajal še vrsto let. »Moj doslej največji uspeh je nastop za reprezentanco, lanski naslov gorskega državnega prvaka in letošnja zmaga na dirki v Italiji,« še pove Jan, katerega vzornika sta seveda njegov oče in Nemec Jan Ulrich.