Hlaček Pacek in Umita Mica

Besedilo: B.B. Bello, Ilustrirala: Eva Serpan Sitar
nedelja, 11. maj 2008 / 06:00

Mala črna pošast

Prebudilo jo je toplo sonce, ki je skozi okno grelo njeno lice. Takoj ko se je prebudila, je pomislila na močvirje in Hlačka Packa. Le kaj bosta doživela danes? Ko se je počasi kobacala iz postelje, je uboga reva videla, da ima na sebi še oblačila od nočnega pohoda. Zasmejala se je in hitro tekla v kuhinjo, kjer je že dišalo po pečenih jajčkih na zaseki. To je bila Hlačkova najljubša jed. Drvar Namrščeni Peter je dejal, da mora biti zajtrk glavni obrok dneva. In on to zagotovo ve, saj cele dneve gara v gozdu. Tudi Hlaček Pacek je kmalu pritekel k zajtrku. Ko sta se z Umito Mico pogledala, sta se drug drugemu navihano nasmehnila, saj sta vedela, da ju čaka še en čudovit in razburljiv dan. Lepa Greta je rekla, da je lepo videti otroke tako srečne in nasmejane. Po zajtrku sta na dvorišču začela kovati načrt. »Mora biti natančen. Dobro bi bilo, da bi se zamaskirala z listi lokvanja, tako naju pošast ne bo opazila. Vse mora potekati po načrtu, kot sva se dogovorila,« je dejal Hlaček Pacek. Odpravila sta se proti močvirju. Pot je bila tako lepa! Videla sta cvetlice, ptice, metulje in na jasi tudi mladega srnjaka, kako se mirno pase na travi, posuti z jutranjo roso. Res je bilo veselje vse to opazovati. Ne da bi sploh vedela, sta se znašla pri močvirju. Hitro sta smuknila za deblo, utihnila, pozorno gledala proti trsju in čakala. Takrat je nekaj zašumelo. Umita Mica je Hlačka Packa prijela za dlan in jo stisnila. In tako ji je bilo takoj malo lažje. Hlačku Packu pa je tudi prijalo, da ga je dobra prijateljica prijela za dlan. Kar malce zardel je, a pogleda od trsja ni odvrnil. V trsju je še kar naprej nekaj šumelo, migetalo in čofotalo. Tako sta otroka polna vprašanj in vsa otrpla od strahu zrla v trsje in čisto pozabila na uro. Nato pa je nepričakovano nekaj počilo za njima. Vsa prestrašena sta se obrnila in za sabo – na svojo srečo – zagledala ribiča Ribjega Franca. »Ja, kaj sta pa tako prestrašena?« je dejal Ribji Franc. »V močvirju je nekaj velikega. Mislim, da je pošast, « je dejal Hlaček Pacek. »Če je to res, bi jo pa rad ujel,« se je nasmehnil Ribji Franc in dodal: »Trideset let že lovim v tem močvirju, a nobene pošasti še nisem ujel.« »Toda ne, v tem močvirju je pošast, s Hlačkom Packom sva jo slišala,« je dejala Umita Mica. »Tam je,« je s prstom pokazala proti trsju. Ribji Franc se je brez besed približal trsju. Hlaček Pacek je občudoval njegov pogum. Z odprtimi očimi in usti sta otroka gledala, kaj se bo zgodilo. Bo kaj skočilo nanj iz trsja? Toda Ribji Franc se je meni nič, tebi nič, čisto približal trsju, se na ves glas zasmejal in rekel: »Otroka, stopita sem in poglejta vajino pošast! « Počasi sta stopila bližje, zelo počasi in previdno. In res je bila tam njuna pošast – mala zelena rega. Vsi so se nasmejali. Nato ju je Ribji Franc podučil, da ima strah velike oči, da je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni. In verjela sta mu. Tako sta si Hlaček Pacek in Umita Mica obljubila, da ju ne bo ničesar več strah. A kaj, ko se je tisti trenutek v trsju zopet nekaj zganilo. In častna močvirska – to ni bila mala rega. (Se nadaljuje)