Invalidnost je stvar vseh nas

"Prav bi bilo, da bi bila Radovljica še bolj pogumna in si zastavila za cilj postati vzor vsem starim mestom v Evropi," je prepričan Cveto Uršič, generalni direktor Direktorata za invalide Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.

Slovenija je letos ratificirala konvencijo o pravicah invalidov; katere so glavne naloge, ki jih ta konvencija nalaga tudi naši državi?

»Konvencija ima 50 členov, s katerimi se prepoveduje diskriminacijo na podlagi invalidnosti in zagotavlja invalidom temeljne pravice kot na primer pravico do dostopnosti, samostojnega življenja v skupnosti, izobraževanja, zdravljenja in rehabilitacije, dela in zaposlovanja, ustrezne življenjske ravni in socialne varnosti, sodelovanja v političnem in kulturnem življenju, itd. Prav posebej pa je v konvenciji izpostavljen položaj invalidnih žensk in invalidnih otrok.

Seveda ratifikacija konvencije pomeni za Slovenija zavezo, da bo dopolnjevala svoj pravni red, še bolj pa, da ga uresničuje v praksi! V prvomajski proslavi na Šobcu sem tako opozoril na tri pravice, ki so urejene tudi v konvenciji. Pravico do dostopnosti grajenega okolja in informacij, pravico do sodelovanja v političnem življenju in pravico do dela in zaposlitve. To so na primer področja, ki so sicer rešena z vidika prava, se pa bolje ali slabše uresničujejo v praksi. Če k tem pravicam dodamo še pravico do življenja zunaj institucij, izobraževanja in posebnih potreb invalidnih žensk, potem smo že našteli listo nekaterih prednostnih nalog za Slovenijo. Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljamo zakona o dolgotrajni oskrbi in o izenačevanju možnosti invalidov, s katerimi bomo rešili nekatera od naštetih področij. Oba zakona želimo poslati v javno razpravo še to pomlad.«

Če si po eni strani prizadevamo za formalno zagotavljanje pravic invalidov, se po drugi strani spreminja tudi odnos družbe do invalidov v vsakdanjem življenju. Kako ta odnos vidite vi?

»Pred časom sem prebral zanimiv članek, v katerem je avstralski profesor psihologije pojasnjeval, zakaj proučuje vprašanja, povezana z invalidnostjo. Članek je nastal kot odgovor na 'provokacijo' kolegice, ki se ji ni zdelo razumljivo, zakaj se ukvarja s problemi, ki zadevajo samo majhno skupino ljudi – ali ne bi bilo koristneje, ko bi svoj raziskovalni čas namenil bolj splošnim temam, ki bi bile koristne za vse oziroma vsakogar? Avtor je pojasnil, da je vprašanje pravzaprav odražalo stališče, ki je zelo pogosto v skupnosti: Invalidnost je nekaj, kar se lahko zgodi drugim ljudem, to ni tema, ki bi bila naša (skupna) in ni povezana z 'menoj' in meni bližnjimi. Zato je bila njegova prva reakcija jeza, bes. Poskusil ji je razložiti, kako se počuti kot tisti, ki se sooča z invalidnostjo v svoji družini, ko ga je na primer profesor telovadbe v šoli razjezil z besedami »saj za invalida pa ni potrebno, da bi telovadil«. Kaj pomeni, da so številni ljudje 'izločeni' iz skupnosti oziroma obravnavani 'drugače' samo zato, ker ne morejo hoditi ali se gibljejo na drugačen način (s pomočjo invalidskega vozička, palice, ipd), ker ne vidijo ali slišijo na enak način kot večina njihovih vrstnikov, …

Zato trdno verjamem, da invalidnost ni najprej in predvsem tema o 'njih'. Invalidnost zadeva vse nas, in to ne samo zato, ker lahko vsak od nas postane invalid zaradi bolezni ali poškodbe. Bolj pomembno je dejstvo, da je invalidnost potrebno obravnavati v kontekstu naše pripravljenosti, da oblikujemo svet po meri vseh in vsakogar. Pomembno je, ali želimo oblikovati tak svet, ki bo vsakomur omogočil, da bo uresničil svoje sposobnosti. Zavzemati se za pravice invalidov pomeni tudi zavzemati se za demokratično družbo, ki ne bo temeljila na segregaciji in ne bo vrednotila ljudi na podlagi barve kože, spola, ekonomske ali politične moči, verovanja ali invalidnosti. Dejstvo je, da je invalidnost stvar vseh nas …«

Na prvomajski proslavi na Šobcu ste izpostavili predvsem problematiko pravice invalidov do zaposlovanja. Zakaj je ta pravica še posebej pomembna?

»V zadnjih treh letih je država z novimi ukrepi za spodbujanje zaposlovanja pomembno izboljšala položaj invalidov na trgu dela. Na podlagi ukrepov iz zakona o zaposlitveni rehabilitaciji se je v zadnjih dveh letih zaposlilo skupaj skoraj 3700 brezposelnih invalidov, kar je še enkrat več kot v letih pred uvedbo zakona. Invalidi lahko uveljavljajo pravico do rehabilitacije, saj je v Sloveniji od začetka leta 2006 dvanajst koncesionarjev, ki pokrivajo celotno državo, tudi Gorenjsko, kjer sta dva koncesionarja na Jesenicah in v Kranju. Invalidska podjetja zagotavljajo zaposlitev težkim invalidom, kar nekaj jih je tudi na Gorenjskem. Vemo, da je bil tudi dopolnjen Zakon o delovnih razmerjih, ki prepoveduje diskriminacijo pri zaposlovanju tudi na osnovi invalidnosti. Ko preberemo 27. člen konvencije, ki govori o zaposlovanju in delu, vidimo, da smo sicer na pravi poti, vendar, invalidi še vedno ostajajo dalj časa brezposelni kot neinvalidi, imajo nižjo izobrazbo, nižje dohodke, itd., zato ostaja področje zaposlovanja eno ključnih področij, ki jim bo morala država posvečati veliko pozornosti.«

Radovljica se že nekaj let ponaša z nazivom »občina po meri invalidov«. Jo vi kot občan Radovljice tudi doživljate kot takšno?

»Da, Radovljica postaja prijazen kraj tudi za invalide! Poglejmo okoli sebe in videli bomo, da je bilo odstranjenih veliko grajenih ovir na javnih prometnih površinah in v javnih zgradbah. Tako so invalidom postali dostopni tudi center za socialno delo in zavod za zaposlovanje, osnovna šola v Lescah je dostopna tudi za gibalno ovirane otroke, dvigalo je bilo vgrajeno v občinsko zgradbo, itd. Gradi se nov varstveno delovni center, ob tem sta bili ustanovljeni tudi dve bivalni enoti za odrasle z motnjo v duševnem razvoju. In še bi lahko naštevali. To je tisto, kar je dobro. Vse to izboljšuje pogoje za življenje vseh občank in občanov. Zato bi bilo prav, da bi bila Radovljica še bolj pogumna in si zastavila za cilj postati vzor vsem starim mestom v Evropi!«