Spet doma

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 10. september 2011 / 06:00

No, pa je spet vse po starem. Lepo je potovati, še lepše se je vrniti domov. Ko sem s pariškega letališča priletel na »ljubljansko«, mi je bilo to simpatično prav zato, ker je tako majhno, »small is beautiful«, bolj po meri človeka. Že iz zraka sem videl, da je ob letališki stavbi parkirano letalo, na katerem je pisalo Bundesrepublik Deutschland, na krilu pa Luftwaffe. Hm, sem pomislil, to ni okupator, to mora biti kak visok obiskovalec iz velike Nemčije. In je res bil(a), sem izvedel še istega dne, k nam je prišla nemška kanclerka Angela Merkel. Ona in francoski predsednik pa sta vse bolj vidno odločujoča državnika v Evropski uniji, zlasti v njenem evrskem območju, ki mu pripada tudi Slovenija.

In dobro je, da mu. Če ne bi bil naš voz priklopljen na nemško-francoski vlak, je vprašanje, kako bi kaj vozili. Ko sem po vrnitvi iz Pariza listal po kupu časopisov, ki so me čakali na domači mizi, sem prebral tudi komentar profesorja Jožeta Mencingerja. V njem je gorenjski rojak izpostavil dejstvo, kako dramatično se je v zadnjih letih povečal naš dolg, ne le javni, ampak tudi naš skupni dolg. »Bolj nevarna od javnega dolga pa je skupna zadolženost Slovenije (bank, prebivalstva, nefinančnega sektorja in države), posebno bank v tujini, in velika medsebojna zadolženost podjetij. Na težave bank kažeta razmerje med krediti in depoziti, ki se je med letoma 2005 in 2008 povečalo od ena na 1,6, ter neto zunanji dolg Slovenije (podjetij, bank, prebivalstva in države), ki je poskočil od nič na deset milijard evrov.« Kaj nas je obsedlo! Če je to res, je to veliko hujše od raznih političnih in vladnih kriz. Politiki so zamenljivi, celega naroda in njegovega dolga pa ne moreš kar odpisati. Ta dolg bo treba vrniti in to bo najbrž huje od vse druge krize.

Kompleks slovenske majhnosti ni moj problem, z njim se nisem nikoli obremenjeval. Že res, da Ljubljana ni Pariz, da nimamo tako veličastnega muzeja, kot je Louvre, in tako imenitne knjižnice, kot je nova Bibliotheque Nationale de France … Imamo pa enkratno deželo in tudi med našimi ljudmi je veliko takih, ki so zmožni soočenja z največjimi problemi. V zadnjih avgustovskih in prvih septembrskih dneh je to še posebej očitno v športnih disciplinah. Met kladiva, judo, boks, veslanje, košarka, nogomet … Povsod so naši v evropskem in svetovnem vrhu. Ko bi le imeli več »tekmovalcev« takšnega formata tudi med gospodarstveniki, finančniki, politiki, znanstveniki, umetniki … Če zmorejo na evropske in svetovne vrhove športniki, zakaj ne bi še drugi? Zato, ker so naša podjetja, banke, država, inštituti in univerze premajhni? Zato ker so naši pisatelji omejeni s slovenščino? A zakaj se potem na svetovnih umetniških trgih ne uveljavijo tisti umetniki, katerih govorica je univerzalna oziroma ni omejena z jezikom – glasbeniki in likovniki?

Ko sem pred četrt stoletja živel v Parizu, je bil tam en tak umetnik našega rodu – slikar Zoran Mušič – a problem je bil z našega vidika v tem, da Francozi niso vedeli, da je Slovenec, saj tega tudi sam ni izpostavljal; predstavljal se je (so ga) kot vrhunski umetnik, ki živi na relaciji Benetke-Pariz. No, če si takrat na vprašanje, od kod si, odgovoril, da iz Žirov in da je to kraj nedaleč od Ljubljane, tudi tega ni nihče vedel – ker niso še nikdar slišali za Ljubljano. Če si jim nato razložil, da je to mesto ob cesti, ki vodi iz Benetk na Dunaj, se jim je pa že malo posvetilo … No, to pot sem v več pogovorih ugotovil, da za Ljubljano zdaj nekateri že vedo. Kaj pa za Kranj?